Deklamiranje mi pomeni prehod v drug svet, kjer ni nikogar

Sem Neža, učenka 6. razreda. Rada drsam, igram violino, plešem balet in se učim tujih jezikov.

Za zabavo rada tudi jaham, ker mi je všeč občutek vetra v laseh. V prostih trenutkih pa ogromno berem, včasih tudi slikam ali rišem.

Deklamiranje mi pomeni prehod v drug svet, kjer ni nikogar, samo jaz in pesem. Ko deklamiram, je kot da stojim na pomolu, čisto sama s pesmijo in rahlim pljuskanjem mirnega, neskončnega morja.

Sama sem s pesmijo, močna in mirna. Ko končam, pa se vrnem.

Za tekmovanje mladih deklamatorjev Župančičeva frulica vem že dolgo, saj je leto, preden sem se sploh rodila, pastirski rog za najboljšo deklamatorko osvojila moja sestra.

Sama se ga nikoli nisem želela udeležiti, ker mi je nerodno v javnosti. Še pred dvema letoma si nisem upala niti pozdravljati ljudi, samo nekaj sem zamomljala in pogled uprla v tla.

No, letos je bilo nekoliko lažje, ker sem deklamacijo lahko posnela doma, v svoji sobi. Strašansko sem bila presenečena, ko sem postala finalistka, a me je zelo skrbelo, kako bom zmogla.

V Črnomlju je bil oder posut s svežimi zelenimi listi in takoj sem začutila, kako so tu prijazni ljudje. Počutila sem se kot doma, po drugi strani pa čudovito in na nek način čarobno.

Moji občutki so se mešali, bilo je prijazno, a posebno, zabavno in organizirano, bilo je zanimivo in navdušujoče.

Lahko rečem, da sem zmagala, tudi če roga nisem osvojila, ker sem premagala samo sebe in prvič v življenju javno deklamirala.

Pa ne samo to – še sama nisem mogla verjeti, da je bil v ocenjevalni komisiji tudi pesnik Feri Lainšček.

O joj, ali je moja Samota vsaj malo taka, kot jo je občutil in zapisal on? Izkazalo se je, da je pesnik prav prijazen in hudomušen mož, ki ne samo da piše odlične pesmi, za katere natanko čutiš, da so tudi tvoje, ampak je imel tudi sam takšno težavo, kot jaz … Dolgo je potreboval, da je svoje pesmi lahko recitiral drugim ljudem.

Vesela sem, da se je želel pogovarjati in fotografirati z mano.

Bil je lep dogodek, zabavala sem se in ponosna sem sama nase. Zdaj vidim, da je deklamiranje lahko sproščujoče, tudi če ne počnem tega samo zase v svoji sobi.

Gotovo se bom še kdaj opogumila. Glejte, jaz sem premagala sram, ga boste tudi vi? Splača se vam.

Neža Rikke Rutar, 6. razred, Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.