Čarobni neskončni ples

Manu Nonković je kot ena najmlajših udeleženk nastopila v oddaji Slovenija ima talent in očarala žirijo in gledalce. Uspelo se ji je uvrstiti v polfinale.

Kako je bilo nastopiti na takem odru? Dvanajstletna učenka 7. b OŠ Hinka Smrekarja v Ljubljani pleše že pet čarobnih let in pravi, da se je na polfinalni oder hitro prilagodila.

Bodi to, kar si

Šovi kot Slovenija ima talent so velik zalogaj, saj je potrebno imeti veliko časa za vaje in izjave ter seveda za sestavljanje točke. Sama sem točko s svojo mentorico Sašo sestavila dokaj hitro glede na število vaj.

Plešem že 5 čarobnih let in imam izkušnje z manjšimi in večjimi odri. Avdicijski in polfinalni oder glede na velikost zame nista bila nič posebnega, razen tega, da sem imela na polfinalnem odru videowall – videoprojekcijo na posebnem zidu –, da je bilo okoli mene veliko luči. Tudi oblika odra je bila med polfinalnim nastopom drugačna. A sem se nanjo hitro prilagodila.

Verjetno ste ugotovili, da sem bila na svojih nastopih v oddaji Slovenija ima talent zelo sproščena.

V glavi sem si ponavljala le eno: bodi to, kar si.

Ena od mojih lastnosti je tudi, da me trema ne požre oziroma da je skoraj nikoli nimam, saj se zavedam, da lahko vsako napako odplešem in improviziram. Skratka, zaupam vase in v svoje soplesalce in soplesalke.

Ena od mojih življenjskih anekdot, ki jih ne bom nikoli pozabila, pa je spomin na to, kako sem se sploh prijavila na šov.

In sicer bilo je tako … Na televiziji sem videla oglas za prijavo in od takrat dalje sem svojo mamo vsak dan mučila s tem. Nekega dne pa sem jo vprašala: »Maša? Kaj je moj talent?« Še zdaj ne morem verjeti da sem jo to vprašala, saj je bil odgovor logičen – ples.

Potem ko sem najprej tedne in tedne odlašala, sem prijavo 3. 4. 2018 končno izpolnila in odposlala. Tako sem postala del te nore avanture.

Slovenija ima talent je bila neverjetna izkušnja zame in za mojo prihodnost, saj zdaj približno vem, kaj sodobni ples pomeni javnosti in kaj meni.

Prvič pa sem se soočila tudi z izjavami za televizijo, saj jih doslej še nikoli nisem dajala.

Med drugim sem spoznala tudi kul osebe kot na primer Marka Žerjala, Unity Crew, Sašota Stareta, Domna Valiča in še druge.

Tudi nove prijatelje sem dobila.

Zelo hvaležna sem, da sem prišla do polfinala, kjer sem dosegla svoj cilj. Za mnoge je cilj zmaga, a zame je bil cilj pokazati Sloveniji, kaj pomeni biti umetnica, predana in ustvarjalna, nora in zabavna. Skratka pokazati ljudem drugačnost, ki je na tem svetu ne primanjkuje. Primanjkuje pa spoštovanja in zaupanja vanjo.

Začela sem razbijati to nespoštovanje in izključevanje posameznikov v družbi zaradi spola, rase, vere, hobijev in še marsičesa.

Kakšen bi bil ta svet, če bi bili vsi isti? To se vprašajte, preden nekoga izključite iz družbe, kajti vsi imajo pravico do sreče in drugačnosti.

Bodite to, kar ste, ker ste eni sami, edinstveni, in spoštujte se takšni, kot ste.

Imejte svoje sanje, uresničite jih in živite jih.

Hvala vsem, ki ste me podpirali, glasovali zame ali pa samo gledali mojo točko. Brez vas mi ne bi uspelo uresničiti otroških sanj: nastopiti v šovu Slovenija ima talent.

Manu Nonković, 7. b, OŠ Hinka Smrekarja Ljubljana