ČasorisSpet bom z družino za praznike doma. Tudi lansko leto smo bili, a letos je huje.
Lani smo se lahko družili s komerkoli. Odšli smo praznovat k prijateljem, sorodnikom, znancem. Letos pa bomo po vsej verjetnosti imeli kakšno večerjo doma, potem pa na kavč in noge v zrak. Ponavadi gremo praznovat k babici, tam je tudi moja sestrična z družino. Navadno večerjamo krvavice, pečenice, krompir, kislo zelje in matevža. Nato imamo večer iger. Vsak si eno izbere in jo nato vsi igramo.
Najbolj dolgočasen del je, ko moj dedek po igrah vedno vključi televizijo in začne vsem odraslim razkazovati slike celega leta. Otroci pa se po tihem izmuznemo iz dnevne sobe v drugo sobo in si naredimo disko. Pred koncem praznovanja dobimo še sladico, recimo, da sladic ni malo. Najprej je seveda potica, potem kakšno borovničevo pecivo, nato piškoti. Čisto vedno pa je sladica, ki je ne bi nihče pričakoval pozimi: sladoled. Ja, tako je, sladoled :).
Vedno je postrežen v mavrično obarvani čaši. Te čaše so mi še vedno najljubše.
Na koncu pa le dočakamo darila. Seveda, kaj pa je božič brez daril! Najbolj smešno je, da darila dobimo v smešno velikih vrečah. Vedno dobim najmanj. Dve čokoladi, oblačila, ponavadi nogavice, pižamo, suho sadje, oreščke, piškote ter kakšno žogo.
Vedno si želim, da bi bil sneg za božič, ampak že deset let ni ne duha ne sluha o njem.
Letos žal ne bom doživela takega norega večera. Mogoče pa naslednje leto!
Vam pa predlagam, da si pogledate kakšen film, na primer Sam doma (že stotič!) in pojeste obilno večerjo.
Pa vesel božič in srečno novo leto!
Ema Lokar Suhadolc, 7. razred, OŠ Brezovica pri Ljubljani
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Jan
Sandra
