Požar na Krasu je največja naravna nesreča v zgodovini Slovenije.
Pogorelo je več kot tisoč hektarjev zemlje, požar je dnevno gasilo tudi več kot 1000 gasilcev, slovenska vojska, civilna zaščita in 13 plovil.
Pri gašenju sem sodelovala tudi jaz.
V četrtek sem namreč dobila poziv poveljnika našega prostovoljnega gasilskega društva, PGD Brezje pri Dobrovi, da se bomo čez nekaj ur odpravili na Kras in pomagali gasiti požar, ki je po pokrajini divjal že skoraj teden dni.
Nisem vedela, kaj nas bo tam čakalo.
Ob prihodu na Kras smo najprej videli pogoreli hrib pri kraju Miren. Bil je prekrit s pepelom, podrtimi drevesi in stopljenimi obcestnimi svetilkami.
Ob tem prizoru smo ostali brez besed.
Zrak je bil poln dima in prašnih delcev. Vse smo čutili v naših grlih.
Na Krasu smo bili tri dni. Doživeli smo marsikaj – od spontanega gašenja ponovnih vžigov do polnjenja helikopterjev na heliportu.
Spoznali smo nove prijatelje, pridobili pa tudi neizmerno veliko znanja o gozdnih požarih in celo o novih bolečinah v vseh mišicah.
Od celotne izkušnje si bom najbolj zapomnila reakcijo domačinov ob našem prihodu.
Vaščani Opatjega sela, ki so jih v petek za en dan evakuirali, so pred tem vsak dan stali ob cesti, ploskali vsem mimoidočim gasilskim vozilom in s tem izkazovali svojo hvaležnost.
Poleg tega so svoj prosti čas namenili kuhanju hrane za vse prostovoljce in nam skupaj s civilno zaščito priskrbeli pitno vodo na mestih, kjer smo gasili.
Enota našega gasilskega društva ni bila med glavnimi in največjimi akterji, ki so pripomogli k premagovanju požara. Bili pa smo delček večje zgodbe o požrtvovalnosti in pogumu, ki smo jo videli pretekli teden in pol.
Mojo celotno izkušnjo s Krasa bom vedno imela v spominu kot nekaj pozitivnega.
A iskreno upam, da bomo v prihodnosti morali naš pogum pokazati čim manjkrat.
Z gasilskim pozdravom
Na pomoč!
Slovarček
Heliport je polnilna postaja z vodo za helikopterje.
Požarna bramba je postopek zalivanja že pogašenih delov z vodo, z namenom, da ne pride do ponovnega vžiga.