»Septembra se je za nas, ukrajinske otroke, spet odprla šola, kamor hodimo le, kadar v bližini ni nevarnosti, za katero nikoli ne veš, kdaj pride in koliko časa bo trajala. Nekaj dni nazaj smo bili v zaklonišču šest ur, saj so rakete bile izstreljene le dva kilometra stran od nas.«
Novica, ki je le ena izmed mnogih novic, ki jih vsake toliko časa prejmem od ukrajinskega prijatelja Andriya, me pusti odprtih ust.
Ko ga vprašam, kaj počnejo v zaklonišču, odgovori: »Precej dolgočasno je, a se s sošolci poskušamo zabavati.«
Nekateri ljudje jokajo, druge je strah. Večina trepeta za življenje svojcev.
Andriy
Andriy in Zak sta aprila prišla v Slovenijo skupaj z mamo. Naselili so se v naselju v bližini naše šole, kjer smo se spoznali. Sama sem bila ena izmed prvih, ki je z njima navezala stik, jima razkazala šolo in nasploh z njima preživela veliko časa.
Pri komunikaciji z njima mi je prav prišlo pomanjkljivo znanje poljščine, ki je malo podobna ukrajinščini. Ko sta prišla na našo šolo, sta rekla, da sta v Slovenijo prišla le začasno in da se nameravajo vrniti nazaj domov na zahod Ukrajine takoj, ko se bodo razmere izboljšale.
V času, ko sta bila v Sloveniji, sta hitro napredovala v učenju jezika. Najbolj ju je zanimalo, kje v šoli imamo zaklonišče, povedala pa sta, da imamo v primerjavi z njihovimi zelo majhne učilnice.
Andriy je pred poletjem skupaj s svojo družino odšel nazaj domov v Ukrajino. Stike sva ohranila prek družabnih omrežij, prek katerih drug drugemu poročava to, kar se nama dogaja.
Življenje mladih Ukrajincev je nam, mladim Slovencem, tuje. Kljub vsem novicam, ki pridejo z vzhoda, se besed »v Evropi poteka vojna« zavedaš šele, ko spoznaš človeka, ki je te grozote doživel na lastni koži.
Mladi v Sloveniji se spopadamo s problemi, kot so na primer ocenjevanja v šoli. Mladi v Ukrajini ne vedo, kaj jih čaka naslednji dan, kaj bo prinesel jutrišnji dan, ali bo ta morda zadnji. Zadnji dan mladih, ki so šele dobro zaživeli.
Žal se razmere v Ukrajini ne izboljšujejo. Andriy pravi, da bodo državo zopet zapustili, če ne bo več elektrike, vode in ogrevanja. »Vmes smo bili tudi brez interneta.«
Ko je za nas v Sloveniji bil samo še en večer, ki ga je večina preživela na kavču ob gledanju filma, so prebivalci Andriyevega mesta ostali brez elektrike. Medtem ko sva si z Andriyem pisala, so pri njih doma pripravljali sveče.
Za stvari, ki so nam ponujene na dlani, se morajo mladi v Ukrajini boriti vsak dan. Nikoli ne vedo, kdaj se bo spet oglasil alarm, kdaj jim bo spet grozila nevarnost. Koliko časa bodo morali biti v zaklonišču? Bo z njimi in njihovimi domačimi vse v redu? Nikoli ne vedo, kaj jih čaka naslednje jutro in kakšne informacije bodo prispele do njih.

Ko ga vprašam, če lahko napišem članek o tem, kar mi je povedal, napiše, da lahko, ampak da naj ne dramatiziram, kar me je spravilo v smeh.
Upam, da se vojna čim prej konča in da bo z nami vse v redu.
Andriy
Andriy najin pogovor zaključuje optimistično: »Stavim, da se bova še videla.«
Andriy s svojo družino ni edini, ki vsak dan živi v upanju na boljše čase. Mladim Ukrajincem je vojna spremenila stališča; materialne stvari nimajo zanje več nobenega pomena. Znajo ceniti to, da imajo drug drugega, da so lahko v svoji domovini. »Kljub vsemu je treba živeti; doma sem, in vesel sem, da sem doma.«

Naj nam mir, družina ter življenje, kot ga poznamo, ne bo samoumevno. Nehajmo se pehati za uspehom, denarjem in priljubljenostjo v družbi, saj na koncu dneva nič od tega ni vredno.
Andriyeva zgodba me je naučila, da je vredno to, da živimo v mirni državi in za ljudi, ki nas obkrožajo, ne trepetamo vsak dan, vsako sekundo.
Pomembno je, da se zavedamo naše krhkosti ter tudi minljivosti življenja. Predvsem pa, da znamo živeti trenutek ter ceniti to, kar nam je v njem dano.
