Ali temu lahko rečemo otroštvo?

Ena fotografija pove več kot tisoč besed.

Ker se mi zdi pomembno z njeno pomočjo ozaveščati o družbenih problemih, sem se udeležila natečaja ob dnevu človekovih pravic v organizaciji društva ZN za Slovenijo in platforme Sloga.

Prikazana fotografija z naslovom »Naj otroci spregovorijo« je pobuda, da prisluhnemo vsem žrtvam verbalnega ali fizičnega nasilja oziroma nasploh vsem njihovim težavam.

Velikokrat se odrasli sploh ne zavedajo, kaj jim otrok ali mladostnik skuša povedati. V takem primeru jih največkrat utišajo, kar pa se mi ne zdi prav.

Z otroki se je treba veliko pogovarjati, da nam zaupajo in povejo, kaj jih teži. Tako bi številnim pričarali čudovito otroštvo in številne lepe spomine. Razmišljam o tem, kako nanje vpliva karantena. Otroci so prikrajšani za brezskrbno otroštvo in nepozabne spomine, ki bi si jih lahko sedaj ustvarjali.

Pomislim na vse dogodivščine, pustolovščine in včasih tudi prepire, ki smo jih imeli v osnovni šoli. Ko smo lahko prosto tekali BREZ omejitev, BREZ varnostne razdalje, BREZ mask, BREZ strahu, da se bomo okužili. Temu resnično lahko rečemo svoboda in veselje.

Te svobode današnji nadobudneži ne bodo občutili v polni meri, ne bodo občutili brezskrbnega lovljenja in igranja skrivalnic, pustolovščin, kot so dreganje v čebelji panj, igranja nogometa fantje proti puncam, skupnega navijanja za Petra Prevca v šolski jedilnici … Prav tako sedaj nimajo možnosti druženja in tudi tega, da bi učiteljem kakšno zagodli, kot smo to počeli mi.

Ali temu resnično lahko rečemo otroštvo? Temu, da ves dan sedim pred računalnikom; najprej za šolo, nato pa zaradi videoiger? Prijatelje lahko samo pokličem in se z njimi pogovarjam prek socialnih omrežij. Zakaj ravno mi?

Ujeti smo v kletki, ki ji pravimo hiša. Pa vendar se zavem, da imam srečo, ker živim v hiši. Obkroža me narava, vrt. Le koliko mojih sovrstnikov je ujetih v majhni sobici ali kotu sobice, saj se številni spopadajo s prostorsko stisko?

Če k temu dodamo še nasilje, ki je v nekaterih družinah prisotno ves čas, temu lahko rečemo samo pekel. Otroci in mladostniki ostajajo nemočni in ponižani, zato se je o težavah treba pogovarjati in iskati rešitev.

Na voljo so številne brezplačne telefonske linije, ki ponujajo pomoč. Brezplačni oglasi proti nasilju so prav tako pogosto predvajani na televiziji. Nisem pa tega veliko zasledila na socialnih omrežjih, kjer mladi preživimo veliko časa. Menim, da bi takšni oglasi pomagali mladim in jih spodbudili k iskanju rešitve.

Naveličali smo se sprehodov, saj je vsak dan ista steza, ista pot, ista rutina. Dnevi so čemerni, črni in sivi, pogled skozi okno je vsak dan enak. Enostavno otroci nimajo več volje do učenja, do novega znanja, kot smo to imeli mi. Veselili smo se vsake naslednje ure, ki ni bila matematična seveda. Ni več toliko nasmehov in smejanja, kot jih je bilo. Vsa ta situacija iz nas črpa energijo in otroško radost.

Naša šola je bila prej rumene svetle barve, kakšne pa je sedaj, ko tam stoji prazna, siva, temna? Bojim se, da se bodo osnovnošolci spet vrnili v šolo in se ne bodo znali zabavati, ne bodo se družili, ne bodo tekli po travnikih. Najbolj boleče pa je, da za to, da bi se tega rešili, ne moremo storiti več kot to, da se ne družimo in se držimo ukrepov. Lahko samo čakamo in upamo na najboljši možni razplet.

Toda ne bomo se pustili tako zlahka, te hude čase bomo skupaj pregnali in se v šole vrnili s pozitivnimi mislimi in navdušenjem. Ves čas govorim o otrocih, toda, kdo se resnično skriva za to besedo, to je vprašanje. Je v tem norem času res še privilegij biti otrok? Naj spregovorijo otroci!

Nika Sitar, 1. letnik umetniškega oddelka Gimnazije Ptuj

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.