SonjaPetnajstletni Ali je v Slovenijo prišel z očetom pred tremi leti kot politični begunec. Mama je s sestrico ostala v Iranu.
»Oči je odločil, da greva, ker je v Iranu zdaj zelo slabo. Ljudje so jezni, ker republika ni več v redu, jezni so na politiko, na predsednika države in vlade.«
Ker sta domače mesto zapustila na vrat na nos, sta v Slovenijo pripotovala z malo prtljage in brez družinskih fotografij. Za pot sta plačala 15 tisoč evrov.
Prva dva meseca sta živela v azilnem domu, potem je bila njuna prošnja za mednarodno zaščito odobrena. Zdaj lahko potujeta tudi po drugih državah Evropske unije.
Zbežati sta morala, ker je njegov oče nasprotoval vladni politiki. Z mamo in sestro ohranja stike prek družabnih omrežij, občasno pa dobijo v Turčiji.
Pogreša prijatelje, s katerimi je rad igral nogomet na obali Kaspijskega morja.
Najljubše iranske jedi pa mu tudi v Sloveniji pripravlja oči. Posebej ima rad fesendžan, zelo okusno piščančjo obaro, ki jo začinijo z granatnim jabolkom in postrežejo z rižem.
Kaj bi postal, če bi ostal v Iranu, ne ve. Ve pa, kaj želi biti, odkar je prišel v Slovenijo. Nogometni trener. Zdaj devetošolec z OŠ Livada v Ljubljani igra za nogometni klub Črnuče.
»Ni mi žal, da sem šel iz Irana. Prav vesel sem, da sem zdaj tukaj in se dobro počutim. Niti mislil si nisem, da se bom lahko naučil tako dobro slovensko. Sošolci so me na začetku, ko nisem znal jezika, malo čudno gledali. Čez par mesecev pa sem že normalno govoril z njimi in zdaj imam veliko prijateljev.«
A še danes si želi, da bi še kdaj lahko šel na stadion v domačem kraju in gledal tekmo domačega moštva.
Slovarček
Hvala: Mersi.
Dober dan: Sob bekeir.
Nasvidenje: Koda hafez.
Jaz sem Ali: Man Alija.
Časoris
Sandra
