fbpx
Časoris
Fant z masko. Vir: Adobe Stock
Otroci imajo raje maske kot občutek krivde. Vir: Adobe Stock

Raje nosim masko, kot da bi nosil krivdo, če bi koga okužil

En dan sem se zjutraj prebudil z bolečinami v grlu. Hudimi bolečinami. Komaj sem požiral slino. In takšna budnica ni nič prijetna – že pod normalnimi pogoji ne. A tokrat je bila še posebej zoprna. Ne toliko zaradi spoznanja, da sem zbolel, temveč …

Veste, sem najstnik in bi mi, to nam vsekakor pripisujejo, moralo biti vseeno za vse okoli sebe, ampak temu še zdaleč ni tako. Moja prva misel ni bila, kako slabo se počutim, ampak me je preplavil slab občutek. KAJ PA, ČE …

Ja, moja prva misel je bila novi koronavirus. Logično. Čeprav upoštevam vse preventivne ukrepe, da o količinah mila za roke in razkužil, ki sem jih že porabil, niti ne govorim. Vse našteto bi me moralo zaščititi. Ampak še vedno je tukaj tisti KAJ PA, ČE …

In ne, ni me bilo strah zase, niti najmanj, ampak za vse okoli mene. Starše, stare starše, sošolce …

V času pred covidom bi poklical mamo in ji povedal, kaj se dogaja, zdaj pa … sem imel velikanski cmok v grlu.

Neprijeten cmok. Spet tisti KAJ PA, ČE. Ki mu je sledil strah. Dan prej sta me babi in dedi povabila na kosilo. KAJ PA, ČE? In zvečer sem s starši gledal televizijo. Precej skupaj smo bili. KAJ PA, ČE?

Ko se je Ul zjutraj zbudil z bolečim grlom, je bila njegova prva misel: Kaj pa, če? Vir: osebni arhiv
Ko se je Ul zjutraj zbudil z bolečim grlom, je bila njegova prva misel: Kaj pa, če? Vir: Osebni arhiv

Teh KAJ PA, ČE kar ni hotelo biti konca. Ampak moral sem nekaj narediti.

Seveda se je KAJ PA, ČE pojavil tudi v maminih očeh, ko sem ji zaupal, da komaj požiram. Videl sem, da se je komaj zadržala, da me ni vprašala, če sem bil s kom, ki je kihal, smrkal, kar koli podobnega. Pa nisem bil. Saj nisem pet let star, vem, kaj in kako.

Sledila je serija telefonskih klicev. V šolo, zdravnici … Pa klic zdravnice z uro za bris. In potem vožnja do kovid postaje … Da me grlo res neskončno boli, je bilo bolj postranskega pomena. Glavno vodilo dneva je bil tisti KAJ PA, ČE.

Pa saj sem pazil, sem prepričeval samega sebe.

Pa saj si pazil, me je preiskujoče opazovala mami. Kajne?

Saj ve, kaj dela, je svoje dodal še oči, a si ni mogel pomagati, da ne bi dodal: Ane, Ul?

Vsi trije pa smo točno vedeli: KAJ PA, ČE?

Ampak, če že, kje? sem tuhtal.

V razredu ni nihče kazal nobenih znakov.

Prijatelj, s katerim sem kolesaril popoldne, tudi ne.

Starši neskončno pazijo. Prav pretiravajo. Stari starši tudi …

No, potem je moja premišljevanja presekala visoka vročina. 39,4 ni mačji kašelj. In grlo, ki neskončno peče ob vsaki kapljici vode, tudi ne. In slabost. In utrujenost. In KAJ PA, ČE.

Telefonski klic v zdravstveni dom je potrdil, da je tudi staršem zaradi mojega stanja neprijetno – vsaj toliko kot meni. KAJ PA ČE? Odgovor, da lahko do rezultata brisa samo pijem in zbijam vročino s tabletami, je bil sicer pričakovan, ampak neprijeten. KAJ PA, ČE?

Proti jutru so se stvari umirile. Blažkine tinkture so zalegle, da grlo ni več gorelo, siljenje z vseh strani, naj pijem in pijem in pijem, tudi, ameriški slamnik je verjetno tudi dodal svoje. In lekadol.

Še vedno pa je ostal KAJ PA, ČE.

Ne zaradi mene, ampak zaradi vseh okoli mene. Če je že meni tako grozno, kaj bo šele njim. Res nisem bil dovolj pazljiv? Bi moral biti še bolj? Ali pa ostati kar lepo doma? KAJ PA, ČE?

No, zjutraj smo le dočakali klic. Bris je negativen. K sreči!

Zdaj sem imel prosto pot do zdravnice, do zdravil in predvsem do dobre volje. Nisem okužen. Kar koli se me je že lotilo, bom pa zlahka premagal, sploh zdaj, ko vem, da ni zaradi mene v nevarnosti nihče drug.

Tako, dragi starši. Nikar se ne prerekajte o maskah, radi jih nosimo, kjer in kadar je potrebno, dosti raje kot bi nosili krivdo, če bi se komu kaj zgodilo, če bi ga mi okužili.

Veste, če se je včasih pralo plenice, ne vidim razloga, zakaj se zdaj ne bi pralo še mask. Vsak dan. Material je skoraj isti, če prav vem.

Mi, otroci, hočemo biti in smo lahko odgovorni, zato bodite tudi vi!

Ul Zorc-Rupnik, 9. razred, OŠ Brezovica

US Embassy logo

***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.