fbpx
Časoris
Početi različne stvari z zakritimi očmi je zabavno. Vir. Adobe Stock
Početi različne stvari z zakritimi očmi je zabavno. Vir. Adobe Stock

Problem zakrivanja oči

Mamo neke osnovnošolke je tako močno razburilo učiteljičino ravnanje, da je izkoristila možnost za svojih pet minut slave in jo na televiziji zatožila, ker je ta zahtevala, da si učenci zakrijejo oči, ko prek spletne povezave pripovedujejo pesmico.

Pesmico so se morali namreč naučiti na pamet, pri preverjanju na daljavo pa bi lahko goljufali. Če si ne bi zakrili oči, bi lahko gledali v knjigo, zvezek ali listek, pač nekam, kjer je bila pesmica napisana. Lahko bi jim tudi kdo prišepetaval ali pa samo z usti nakazoval naslednjo besedo. Lahko bi imeli kak plonk listek, iztočnice bi si lahko napisali na dlan. In verjetno je še nekaj možnosti za goljufanje, če je človek inovativen in ima odprte oči.

Ko je učenkina mama to obelodanila, so se zganili še drugi, češ da je to nekaj nezaslišanega, da je to mučenje otrok in hudo nezaupanje do učencev. Prav poskočili so ti dušebrižniki in tekmovali, kdo bo v učiteljico zmetal več kamenja.

Sama v tej zgodbi vidim druga dva problema.

Pri prvem bi se najprej vprašala, ali se je otrok pesmico naučil na pamet. Dalje, ali je mama morda učiteljici povedala, da se ji tako preverjanje znanja ne zdi primerno. Do svojega mnenja ima pravico in pravico ga ima tudi povedati. Tam, kjer se je to zgodilo. Sicer pa se mi zdi materina dirka na televizijo podobna najemu odvetnika, s katerim starši prihrumijo v šolo, kadar jim kaj ni všeč in ko hočejo zastrašiti vse tiste, ki bi njihovega otroka lahko v prihodnosti ocenili neskladno z njihovimi pričakovanji. Materino ravnanje se mi zdi predvsem izsiljevanje boljše ocene.

Ocene ne bi smele biti tako zelo pomembne. Vir: Freepik..com
Ocene ne bi smele biti tako zelo pomembne. Vir: Freepik.com

Drugi problem, ki je zame pomembnejši od deklamiranja z zavezanimi očmi, je samo ocenjevanje. Nenehno se namreč pritiska na učitelje, kako da mora biti ocenjevanje objektivno. Zato so si v preteklosti izmislili teste objektivnega tipa ocenjevanja. Pri teh testih je treba le obkrožati ali pa prečrtavati. Redkeje kaj dopolniti z besedo. In tako naj bi dobili objektivno sliko učenčevega znanja.

Ti testi so verjetno nastali tudi zato, da bi zavarovali učitelje pred izsiljevanji staršev in seveda hkrati tudi zmanjšali subjektivni vpliv učitelja na učenčevo oceno. A naj se učitelji še tako trudijo biti pri ocenjevanju objektivni, jim to nikoli ne bo v celoti uspelo. Tudi zato ne, ker vsi učenci ne znajo enako prodajati svojega znanja. Torej je razlog za neobjektivnost na obeh straneh. Predvsem pa ocene nikoli ne bi smele biti tako zelo pomembne, kot jih učenci in starši doživljajo. Človekove prave sposobnosti se pokažejo šele v praksi. 

Se je mar kdo od kritikov učiteljičinega ravnanja vprašal, kako pa se je zdel ta način preverjanja učencem, ki so pesmico znali za odlično? Morda jim je bil način celo zabaven.

Tereza Žerdin

Je kdo dobil zamisel, da bi kak družinski večer popestrili s kako igro zavezanih oči? Naj tudi starši poskusijo deklamirati ali zapeti. Jaz sem že poskusila. Sploh ni bila slaba izkušnja. Imela sem vtis boljše osredotočenosti na besedilo pesmice, ki sem jo sama zase recitirala med slepim pometanjem. Nekateri v resnici ne vidijo, a se pesmic vseeno naučijo.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
18°C
 

Vprašanje meseca

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa