Priseljenci bi potrebovali več ur slovenščine

Samara Andrade Pereira , ki je v Slovenijo prišla pred štirimi leti iz Brazilije, je sedaj učenka prvega letnika Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani.

Šola ji je všeč, tudi s profesorji je zadovoljna, predvsem pa je vesela, da spoznava nove stvari.

»Prej me je bilo malo strah, kako bo, ko bom začela obiskovati srednjo šolo,« pripoveduje. Bala se je da ne bi zmogla narediti, kar bodo pričakovali od nje. »Sedaj se počutim bolj pogumna. Vem, da se moram učiti, da srednja šola ni kar tako, ampak učenja sem vajena še iz osnovne šole, tako da sedaj z njim samo nadaljujem.«

V domačem mestu Belém na severu države je obiskovala zasebno šolo in se učila portugalsko, špansko in angleško. Tam je imela veliko prijateljic, s katerimi se še danes pogosto pogovarja po Skypu in Facebooku. Na ta način ohranja stike tudi s svojo družino.

»Družina je pomemben del mojega življenja.«

Samara Andrade Pereira z očetom. Foto: Ante Orlić
Samara Andrade Pereira z očetom. Foto: Ante Orlić

A tudi v Sloveniji je dobila nove prijatelje, največ na šolskih taborih, kjer spoznava nove vrstnike in tudi slovensko kulturo, ali na tistih, ki jih organizira cerkev za mlade iz vse Slovenije.

Samarin oče je namreč protestantski duhovnik, pastor. Njegova cerkev ga je kot misijonarja poslala v različne države, nazadnje v Slovenijo. Tu so se mu nato pridružili tudi Samara z bratcem in mamo.

Cerkev pomembno vpliva na Samarino življenje.

»Najbolj sem se povezala z ljudmi, ki obiskujejo našo cerkev, in s sošolci, ki z mano hodijo k pouku kitajščine. Imamo enak način razmišljanja in tudi na svet gledamo enako.«

Samara si še vedno želi, da bi nekoč postala zobozdravnica. »Vse se seveda še lahko spremeni, ampak zelo mi je všeč ideja, da lahko narediš eno osebo zelo veselo, če ji popraviš zobe.«

Do četrtega letnika, ko se bo morala dokončno odločiti, ima še nekaj časa. Tega med drugim zapolni tudi z igranjem kitare.

Samara Andrade Pereira. Foto: Ante Orlić
Samara Andrade Pereira. Foto: Ante Orlić

»Kitara je bila prvi inštrument, ki sem se ga naučila igrati. Všeč mi je njen zvok in tudi to, da lahko sama z njeno pomočjo ustvarim glasbo. Če želim peti, ne potrebujem YouTuba za spremljavo, preprosto zabrenkam na kitaro in že prostor preplavi glasba.«

Najraje igra pesmi, ki jih pojejo v cerkvi. Mnoge so v portugalščini.

»H kitari se zatečem, tudi ko sem žalostna. Ob kitari postanem bolj sproščena, z glasbo pa tudi bolje spoznavam samo sebe.«

Če bi imela možnost nagovoriti politike oziroma tiste, ki skrbijo za vključevanje priseljencev v slovensko družbo, bi jim sporočila, da bi bile dobrodošle dodatne ure slovenščine.

Samara Andrade Pereira. Foto: Ante Orlić
Samara Andrade Pereira. Foto: Ante Orlić

»Kot vidite, ne govorim tako dobro slovensko, bi lahko bolje, če bi imela na voljo še več učnih ur. Tistim, ki se v Slovenijo priselijo iz Hrvaške ali Srbije, te ure najbrž zadoščajo, saj tudi oni govorijo slovanski jezik. Sama pa govorim portugalsko, torej romanski jezik, in težko razumem, čemu so potrebni na primer skloni. Zakaj enkrat rečete, grem v trgovino, potem pa sem v trgovini. I ali o, kakšna je razlika,« se smeje Samara, ki poleg portugalščine in slovenščine govori še angleško in špansko, v kitajščini pa seveda zna med drugim povedati na svidenje.

Zai jian, até logo.