Paznik v zaporu. Ilustracija: Miha Klenovšek
Paznik v zaporu Ilustracija: Miha Klenovšek

Prijatelj Jure je paznik v zaporu

Facebooktwittergoogle_plus

Jure je moj prijatelj že iz osnovne šole.

Obstaja razlog, da že takoooooo dolgo ohranjam najino prijateljstvo. Ne zaradi dejstva, da zna dobro poslušati, da je izredno pozoren in nikoli ne pozabi na rojstne dni. In tudi ne zato, ker si vedno vzame čas, če ga potrebuješ.

Jure je moj prijatelj zato, ker z mano vedno zapoje komad na karaokah in skupaj zveniva kot pesem iz nebes (čeprav se nevoščljivci obnašajo, kot da ob tem trpijo kot v peklu). Pa še zato, ker ima Jure fotografski spomin. Prisežem, da če res dobro premisli, bo vedel, kaj je imel kdo oblečeno ob proslavi za dan revolucije v četrtem razredu (medtem ko moram sama fejst razmisliti, kaj sem včeraj jedla za kosilo).

Njegovo pomnenje je precej kul stvar, ker lahko z njim obujam spomine za sto let nazaj. Malo manj kul je, ko se spomni tudi tega, kako sem nekoč pozabila violino na busu in kako sem bila zaljubljena v sošolca.

Najpomembnejši razlog, da je Jure moj prijatelj, pa je, da zna speči najboljše vaflje na svetu.

In za takšno prijateljstvo (in vaflje) seveda moraš skrbeti sto na uro. 🙂

Ko smo včasih skupaj potovali z motorji, mi je Jure zvečer, ob pici, pripovedoval zgodbe iz svoje službe. Meni se zdi njegov poklic strašno zanimiv in bi ga lahko poslušala in zasliševala ure in ure.

Tokrat vam torej predstavljam Jureta – paznika v zaporu.

Če ima kdo zanj še kakšno vprašanje, pa nam kar pišite.

Pišite nam tudi, če vas zanima kakšen drug poklic. Lahko pa nam pišete že samo zato, da nam poveste, kaj boste, ko boste veliki.

Pa luštno se imejte,

Tršica Nina

 

Moj poklic: PRAVOSODNI POLICIST (večina vas ta poklic bolje pozna pod imenom PAZNIK V ZAPORU)

Kakšno izobrazbo potrebuješ za ta poklic?

Najprej moraš zakuhati vsaj 4 letno srednjo šolo, ki ji dodaš veliko porcijo poguma in potrpežljivosti. To dobro premešaš z umirjenim značajem, na koncu pa vse skupaj začiniš s ščepcem zdrave kmečke pameti, da se lahko dobro znajdeš v različnih situacijah, ki jih v tem poklicu ne primanjkuje.

Kaj je tvoje najbolj pomembno – glavno delo?

Moja največja skrb in naloga je, da skrbim za varnost, red in disciplino v zaporu. Zapornike ves čas nadzorujem, skrbim, da so njihove zaporniške celice zaklenjene, kadar jih odklenem, pa ves čas budno opazujem, kaj počnejo. Ker se zaporniki, tako kot vi s sošolci, včasih med seboj tudi skregajo in malo »zravsajo«, moramo pravosodni policisti poskrbeti, da razgreteže čimprej ločimo in umirimo.

Včasih se to zgodi že z opozorilom in pomirjujočo besedo, ker pa ne gre vedno vse po načrtih, moramo pravosodni policisti kdaj pa kdaj tudi sami poseči v pretep in zapornike ločiti s strokovnimi prijemi, ki nas jih naučijo, ko se zaposlimo.

In kaj še tisto malo manj glavno?

Pravosodni policisti poleg tega, da zagotavljamo varnost, skrbimo predvsem za to, da vsak dan v zaporu mine tako, kot je določeno v hišnem redu zapora.

To pomeni tudi, da vsak od zapornikov dobi tisto, kar mu pripada. Na primer hrano, tuš, da lahko napiše pismo družini ali pa da se lahko udeleži rekreacije na zaporniškem dvorišču.

Prav tako zapornike vozimo na obravnave na sodišča s posebnimi, za to prirejenimi vozili.

Pravosodni policist se mora pri svojem delu znati tudi dobro pogovarjati, saj so zaporniki, tako kot mi vsi, povsem običajni ljudje, vsak s svojimi težavami in problemi, ki jih pravosodnim policistom marsikdaj zaupajo in od njih pričakujejo pameten nasvet, kako jih rešiti.

Kaj je najtežje pri tvojem poklicu?

Pri mojem poklicu je najtežji del zagotovo nevarnost, ki kljub temu, da večino težav rešimo na miren način, preti na vsakem koraku.

Nekateri zaporniki lahko pač 24 ur na dan razmišljajo, kako ti jo bodo zagodli, ali pa celo poskušajo pobegniti iz zapora in le stalna pripravljenost na te situacije lahko pomaga, da se ne zgodi najhujše.

In kaj najlepše?

Najlepše je zagotovo, ko dan mine brez zapletov in se živ in zdrav odpelješ domov k svoji družini.

Seveda pa je lepo tudi, kadar so zaporniki zadovoljni s tvojim korektno opravljenim delom ali nasvetom, ki si jim ga dal, ali pa te za tvoje delo pohvali sodelavec ali nadrejeni.

Kaj nujno potrebuješ pri svojem delu?

Za delo nujno potrebuješ mirne živce in ostro oko, da lahko vsak trenutek opaziš in oceniš, kaj se dogaja in pripravlja, seveda pa ne škodi tudi kakšna mišica ali dve.

Poleg tega moraš biti v svojem 12-urnem delovniku večkrat tudi starš, psiholog, učitelj in policist v eni osebi, saj moraš znati poslušati, deliti nasvete, marsikaj pokazati ali pomagati narediti in pa v skrajnem primeru preprečiti.

Najpogostejši pripomoček pravosodnega policista je – poleg ključev, s katerimi poskrbimo, da so zaporniki varno zaklenjeni v svojih celicah –, tudi ura, ki nam pomaga, da se stvari odvijajo tako in takrat, kot se morajo.

Za vsak slučaj smo v določenih primerih opremljeni še s palico, ki jo vsi bolj po domače poznate kot »pendrek«, in lisicami, kadar pa zapornike peljemo recimo na sodišče, s seboj vzamemo tudi pištolo, da lahko skrbimo za varnost zapornikov in seveda tudi nas samih.

Kot zanimivost lahko povem še to, da znotraj zaporov pravosodni policisti ne nosimo orožja, saj bi pomenilo veliko nevarnost, če bi pištola zašla v neprave roke, oborožimo se šele takrat, kadar opravljamo naloge zunaj zapora.

Ali doma kdaj razmišljaš o svojem poklicu?

O svojem poklicu poskušam doma razmišljati čim manj. Kljub temu, da sem na svoj poklic ponosen in da ima tudi veliko lepih in zanimivih plati, gre za dokaj nevaren poklic, ki je včasih poln stresnih dogodkov.

Zato se v prostem času družim s prijatelji in ukvarjam s športom in hobiji, kar mi pomaga, da naredim prav nasprotno … da odmislim svoj poklic takrat, ko ga ne opravljam, in tako preženem stres.

Kaj bi povedal tistim, ki se odločajo za tvoj poklic?

Vsem, ki jih zanima ta poklic, bi najprej povedal, da je vse skupaj precej drugače, kot ste vajeni iz filmov.

Pravosodni policisti nismo samo »dvometrske omare«, ki s sončnimi očali na nosu in palico v roki korakajo po zaporu, da koraki odmevajo kot v kakšnem gradu.

Prav tako so zaporniki povsem običajni ljudje, ki jih pravosodni policisti ne pretepamo in ne zapiramo v prazne betonske celice z železnimi rešetkami.

Vendarle je lahko ta poklic včasih tudi nevaren in nepredvidljiv.

A tistim, ki imamo radi adrenalin in dinamično delo in se nam ni težko naučiti kar lepega števila zakonov, to lahko predstavlja odlično službo, saj nam nikoli ni dolgčas, kot nam bi bilo v kakšni pisarni.

Če bi lahko, bi se še enkrat odločil za isti poklic?

Vsekakor. Že kot majhnega mulca so me zanimali tovrstni poklici, kot so policist, pravosodni policist ali vojak, tako da mi je takšen poklic pisan na kožo in verjetno bi se vsakič znova odločil za kaj podobnega, saj mi tudi danes ni žal, da sem se tako odločil.

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
paznikpoklicpravosodni policistTršica Ninazapor

Nina • 1. 4. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor