fbpx
Časoris

Prihod v novo državo je kot novo rojstvo

Afganistanec Erfan Gulzari je v Sloveniji že skoraj tri leta.

V Slovenijo je prišel iz Irana, ko je bil star petnajst let. V Iranu ni želel živeti, ker tam ne marajo prišlekov iz Afganistana. 

V Afganistanu njegova družina ni mogla ostati, ker so Hazari. Kako težko je biti Hazar v Afganistanu, je v knjigi Tek za zmajemopisal pisatelj Khaled Hosseini.

Na dolgo pot je šel z bratrancem. Ko je prispel v Slovenijo, je najprej živel v Kopru in Postojni, kjer je končal osnovno šolo. Sedaj je v Ljubljani, kjer obiskuje srednjo šolo. 

Sprva je želel na gimnazijo in postati zdravnik ali krojač, ker se je v Iranu dobro naučil šivati.

Erfan Gulzari. Foto: Ante Orlić
Erfan Gulzari. Foto: Ante Orlić

Zdaj sanja drugačne sanje. Vpisal se je na mehatroniko. Razmišlja o fakulteti, a slovenščina mu še vedno povzroča zelo velike težave. 

»Najlepše, kar se mi je zgodilo, odkar sem tukaj, je, da sem se naučil bolje slovensko in da sem se privadil na tukajšnje življenje.«

Veliko se je naučil tudi o slovenski kulturi in jeziku. To, pravi Erfan, je zelo pomembno. Kajti ko prideš v novo državo, je tako, kot bi se na novo rodil.

»Ko prideš v novo državo, se moraš naučiti, kakšna je njena kultura. Potem nadaljuješ z jezikom. Vidim, da mi najbolj pomaga, če se družim s prijatelji. Ne zadošča, če se ga učim, ampak ga moram uporabljati, moram se veliko pogovarjati.«

Erfan je odličen šahist in rad riše. A največ časa namenja športu. Sprva je treniral boks, letos spomladi pa se je posvetil tajskemu boksu. Športi z žogo, na primer nogomet in košarka, mu nikoli niso bili blizu, veliko ljubše so mu borilne veščine.

Erfan Gulzari. Foto: Ante Orlić
Erfan Gulzari. Foto: Ante Orlić

»Pogovarjal sem se z očetom, ker je tudi on športnik, in sem mu povedal, da bi šel trenirat boks. Rekel mi je, da je to zame težek šport, ampak sem se vseeno odločil zanj. Potem pa sem videl, da me še bolj zanima tajski boks, kjer poleg rok uporabljaš še noge. Pri športu se zelo dobro počutim. Družim se z drugimi člani kluba in tudi pogovor z njimi mi pomaga pri učenju jezika.«

Erfan je vesel, da ima v Sloveniji veliko prijateljev. Mnoge je spoznal na taborih, ki se jih je udeležil s Slovensko filantropijo in Zvezo prijateljev mladine Vič – Rudnik.

Najlepše pa je, da v Sloveniji živi bolj mirno in da lahko hodi v šolo. V Iranu namreč lahko afganistanski otroci brez dokumentov v šolo hodijo le tri leta in uči jih kdorkoli, ki pač nekaj dobro zna.

»Tu se počutim bolj varno. Lahko hodim v šolo, lahko živim normalno. Tega prej nisem mogel.«

image_print
Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
10°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.