fbpx
Časoris
Maša Zorc med prizorom iz predstave Pravica biti človek. Foto: Mankica Kranjec
Maša Zorc v prizoru iz predstave Pravica biti človek. Foto: Mankica Kranjec

Predstava Pravica biti človek je tudi pogovor z resnico

»Važna je pot, ne pa cilj.«

To se mi zdi zelo pomembno v naši predstavi, kajti celoten proces nam je vsem dal veliko več kot potem premiera in ponovitve predstave.

Ampak začetek je zmeraj najtežji.

Bil je grozen občutek, nikogar nisem poznala. Zelo težko se navežem na ljudi, zato mi je bilo to najtežje.

Ko je režiser na eni izmed prvih vaj izjavil »Morali boste izzvati drug drugega, morali boste predreti mejo vljudnosti in prijaznosti, morali boste povedati svoja mnenja in povedati, s čim se ne strinjate, ker samo tako lahko nastane kaj dobrega«, sem se tega takrat zelo ustrašila.

Strah me je bilo vsega, kar sem morala povedati na glas pred skupino.

Ampak začetki so bili, so in bodo zmeraj najtežji. 

In na koncu sem ugotovila, da brez pogovora ni nič. Pogovor z resnico, ne pa pretvarjanje in neko smehljanje – samo tako lahko pridemo do nečesa.

Prizor iz predstave Pravica biti človek. Foto: Jaka Varmuž/Arhiv LGL
Prizor iz predstave Pravica biti človek. Foto: Jaka Varmuž/arhiv LGL

Ko smo skozi vaje spoznavali drug drugega, spoznavali šibke točke vseh v predstavi, smo se zelo povezali.

Sploh nisem pričakovala, da si bomo govorili osebne zgodbe, ki bodo na koncu celo v predstavi. Mislila sem, da bomo tako kot na začetku samo razpravljali o človekovih pravicah.

Improvizirali smo veliko in veliko je bilo tudi »valjanja« po tleh.

Bila sem zelo zmedena. Nisem si mislila, da se lahko v tako kratkem času navežem na celotno skupino; veliko ljudi poznam že od prvega razreda, pa se še zdaj komaj kaj pogovarjamo.

Tega procesa res ne bom nikoli pozabila. Dal mi je ogromno in naučila sem se veliko novega. Od drugih ljudi. Pa tudi o gledališču.

Eni so nas pohvalili, drugi kritizirali. Mi pa se zavedamo, kaj vse smo naredili, dosegli; stoodstotno smo se odprli, in več kot preseči samega sebe ne gre.

Naredili smo ogromno. Če ne za družbo, pa sami zase. Zdi se mi, da je to najbolj pomembno. 

Maša Zorc, 9. razred, Waldorfska šola Ljubljana

image_print
Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
30°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.