fbpx
Časoris
Jožica Frigelj med govorom ob prejemu nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA
Jožica Frigelj med govorom ob prejemu nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Pouk je ploščinski, znanje površno

Jožica Frigelj je učiteljica že 38 let. Je prejemnica letošnje nagrade za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva.

Kako doživlja šolanje na daljavo, kaj želijo doseči s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo in kateri so njeni največji uspehi v karieri?

Jožica Frigelj. Foto: Daniel Novakovič/STA
Jožica Frigelj. Foto: Daniel Novakovič/STA

V svojem govoru ob prejemu nagrade ste dejali, da je učiteljski poklic brez dvoma eden največjih poklicev, saj se vsak dan dotikate prihodnosti in jo oblikujete. Nosi veliko odgovornost, da otrokom posreduje znanje in jih usmerja. Je ta odgovornost v času koronavirusa in šolanja na daljavo še večja?

Odgovornost dela z otroki je v vsakih razmerah vedno izjemna. Ne bi mogla trditi, da je v času koronavirusa še kaj večja, je pa delo z mladimi povsem drugačno. Odgovornost je vedno v rokah odraslih in je vedno velika. 

Kako vi doživljate pouk na daljavo?

Ta pouk na daljavo nikakor ni tisto, kar naj bi pouk bil. Če se še tako trudimo, ne moremo zadostiti globini in širini, ki ju lahko dosegamo s poukom v šoli. Pouk prek ekrana je »ploščinski« in tudi znanje, ki ga otroci na ta način dobijo, je bolj površinsko.

Če bo pouk na daljavo še blazno dolgo trajal, potem smo definitivno izgubili generacijo otrok, ki je bila že v spomladanskem, pa tudi zdaj, v tem jesenskem delu prikrajšana za marsikaj.

Kljub temu da smo imeli več modelov za izvedbo pouka, sta se zgodila samo dva – ali smo bili v šoli ali pa nismo bili. V načelu enakih možnosti za vse smo pravzaprav vedno zgrešili.

Če pravimo, da morajo biti enake možnosti za vse in da smo zato za vse zaprli šolo, potem bi se morali vprašati, ali to res pomeni enake možnosti za vse.

Otroci s posebnimi potrebami nimajo iste oskrbe, tri tisoč petsto otrok je še vedno brez računalnika in tisoč in še nekaj otrok je brez internetne povezave in pri pouku na daljavo sploh ne morejo sodelovati.

Seveda moram omeniti tudi otroke, ki jim šola predstavlja eno redkih varnih okolij.

Za vse te bi enake možnosti oziroma bistveno boljše možnosti dosegli, če bi vsaj določene otroke vključili v šolo in v šolsko izobraževanje. 

Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Kaj bi bilo torej ta hip v šolstvu najbolj pomembno? Na kaj se morajo osredotočiti učitelji in profesorji in na kaj šolsko ministrstvo?

Mislim, da se učitelji zelo, zelo trudimo, da bi otrokom ohranili motivacijo, da bi jim pripravili gradiva, ki jih lahko samostojno usvajajo, da bi otroci lahko sodelovali in vsaj pri znanju ne bi bili bistveno prikrajšani. 

Kaj lahko ministrstvo naredi, je druga zgodba. Ministrstvo je predvsem organizacijska in politična organizacija, kjer se stvari odločajo na ravni cele države in ne na ravni enega otroka, ki potrebuje pomoč in razumevanje.

Ministrstvo bi lahko vključilo učitelje v odločanje o tem, kaj bi bilo v dani situaciji najbolj optimalno. Vsi modeli, ki so bili zasnovani po spomladanskem zaprtju šol, sicer predvidevajo določene situacije, vendar jih niti slučajno nismo preizkusili.

Učitelji imamo še kar nekaj idej, kako bi otroke lahko spravili nazaj v šolo. Šolsko poučevanje je namreč veliko več kot poučevanje na daljavo. Dogaja se v skupini, ob sodelovanju. Sodelovanje v Teamsih in Zoomih pa niti slučajno ni isto kot sodelovanje v živo.

Učitelji pa bi predvsem morali biti empatični in imeti posluh za otroke. Otroci se podrejajo situaciji, večina jo razume, toda sporočilnost, ki jo dajemo z ukrepi oziroma s sproščanjem ukrepov, pa ni tista, ki bi jo otroci morali slišati.

Krasno je, da odpiramo frizerske storitve, trgovine z oblačili in obutvijo, avtosalone … ljudje morajo delati, to razumem in podpiram, vendar otroci v tem primeru ostajajo popolnoma zadaj, v zadnjem planu.

In oni razumejo, da je iti v nakupovalni center in si kupiti novo majčko trenutno bolj pomembno, kot je iti v šolo. To je napačno sporočilo in ne smemo se čuditi, če otroci ne pridobivajo ustreznega odnosa do šole in do izobraževanja. 

Z odpiranjem trgovin, ko šole ostajajo zaprte, otrokom sporočamo, da je nakup majčke pomebnejši od šolanja. Vir. Adobe Stcok
Z odpiranjem trgovin, ko šole ostajajo zaprte, otrokom sporočamo, da je nakup majčke pomembnejši od šolanja. Vir: Adobe Stock

Otrokom pri šolanju na daljavo težavo predstavljajo tudi pritiski in pomanjkanje socializacije z vrstniki, še posebej pri mlajših. Starejši so že malo bolj navajeni komuniciranja prek družabnih omrežij. Kako gledate na to?

Srednješolce imamo nekako za tri četrt odrasle in menimo, da oni že razumejo situacijo. Vendar so v bistvu najstniki tisti, ki najbolj potrebujejo osebne stike.

Res je, da veliko časa preživijo na družabnih omrežjih, toda družabna omrežja so dopolnilo stikom in vsakodnevni socializaciji v šoli, v kavarnah in podobno. Zdi se mi, da so srednješolci zelo zapostavljeni, mlajši pa seveda prav tako.

Prvošolci so prišli v šolo, se veselili, bili polni pričakovanj in želja. Vedoželjno so stopili v razred in potem kmalu ostali doma. Kadarkoli se bo ta sprostitev zgodila in bodo otroci spet prišli v šolo, bo to za njih spet ponovni vstop v prvi razred, ponovno prilagajanje. Težko je in za otroke še najbolj.

Definitivno je težko tudi za starše. Vedno in povsod poudarjam, da so starši, ki so doma, nehote in brez kakršnekoli želje po tem, morali prevzeti tudi skrb za izobraževanje svojega otroka. Vredni so vsakega občudovanja. Učitelji se sicer zelo trudimo, smo z otroki, veliko jim nudimo. Vendar brez podpore staršev, brez njihovega sodelovanja večina otrok ne bi zmogla. Vložek staršev je v teh časih in v tem izobraževanju na daljavo res neprecenljiv. 

Med šolanjem na daljavo so v stiski tako starši kot otroci. Vir: Adobe Stock
Med šolanjem na daljavo so v stiski tako starši kot otroci. Vir: Adobe Stock

Sodelujete tudi pri civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo. Na kaj želite prek nje opozoriti in kako ste zadovoljni z rezultati oziroma dosežki?

Civilna iniciativa je nastala že leta 2009, kar pomeni, da že enajst let delujemo na področju javne šole. Nastala je kot odziv na prepotrebne spremembe.

Zagovarjamo javni šolski sistem in mu priznavamo veliko dobrega, seveda pa je vedno prostor za izboljšave. Na ta način, prek civilne iniciative, želimo opozoriti, da smo pripravljeni sodelovati pri načrtovanju sprememb, izboljšav in pri načrtovanju vizije šolskega sistema.

V času delovanja civilne iniciative se je zamenjalo osem ministrov, kar pomeni, da smo mi postali stalnica, ministri pa so sprememba.

Naš manifest je resnično premišljen in nihče nam ni oporekal, da bi bil nerealen, da bi bil utopija. Vsi ministri so priznali, da je tisto, kar bi si lahko želeli za našo javno šolo. Problem nastane pri realizaciji.

Učitelji se vedno počutimo malce prezrte, nihče nas nič ne vpraša ali nas vključi v načrtovanje, vedno smo samo seznanjeni z odločitvami, ki naj bi jih izvajali. Toda učitelji smo strokovnjaki na praktičnem področju in vemo, kaj v praksi deluje. Prek civilne iniciative smo začutili, da nas poslušajo. Vprašanje je seveda, ali so nas slišali in v kolikšni meri so nas slišali, toda poslušali so nas in določene stvari so se premaknile. 

Začeli smo na primer s problematiko učbenikov, za katere menimo, da jih je na tako majhnem območju, kot je Slovenija, absolutno preveč in ni dovolj dobrega pregleda nad kvaliteto, nad jezikom, nad didaktičnim pristopom.

Delali smo na tem, da bi učitelje vključili kot soodločevalce, in v nekem obdobju se je ustanovil svet praktikov kot posvetovalno telo na ministrstvu. Skupina petnajstih učiteljev je bila naprošena za mnenje glede različnih zadev s področja izobraževanja.

Žal se z zamenjavo oblasti takšne stvari potem pozabijo, ukinejo, razpustijo, toda nikoli in nikdar nismo izgubili upanja in želje po sodelovanju, po doprinosu. Vztrajamo pri realizaciji tega našega manifesta še naprej. 

V šolstvu ste že skoraj štirideset let. Kaj si štejete kot največji osebni uspeh v karieri?

Zame je največji uspeh to, da vidim svoje učence po tem, ko že zapustijo osnovno šolo. Napol že odrastejo in se mi vedno še kdaj javijo, me pridejo obiskat, me pozdravijo.

In ko se recimo kot starši vračajo s svojimi otroki v šolo, pokažejo name in rečejo: »Vidiš, to je bila pa tudi moja učiteljica, vesel bodi, da jo imaš.«

Največji uspeh je sled, ki sem jo zapustila v generacijah učencev, ki mi s svojimi dejanji, s svojimi odzivi sporočajo, da sem v vseh teh letih delala dobro in da sem delala prav. 

Učitelji lahko pomembno vplivajo na prihodnost otrok. Vir: Adobe Stock
Učitelji lahko pomembno vplivajo na prihodnost otrok. Vir: Adobe Stock

Imate za konec še kakšno posebno sporočilo za starše in otroke?

Za starše imam povsem enostavno sporočilo. Da jih občudujem in da jim želim veliko moči še za naprej. Vsakodnevno se morajo zavedati, da se trudijo za svoje lastne otroke in da je tak trud vedno vreden.

Otrokom bi sporočila, da se vsaka stvar, kakršnakoli že je, enkrat konča. Da bomo čez čas na to obdobje morda gledali drugače, zagotovo bomo našli tudi kakšne dobre stvari. Pravzaprav je nujno, da v vsem tem, kljub vsemu, najdemo tudi kaj dobrega, kaj pozitivnega.

Barbara

Barbara

je novinarka. Rada bere, a še vedno ne ve, kateri je njen najljubši žanr. Še raje potuje in spoznava nove ljudi, njena največja želja pa je, da bi znala govoriti vse jezike tega sveta.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.