Otroci iz Zgodb otrok sveta. Fotomontaža: Mojca Štruc

Otroci, ki so prišli v Slovenijo, želijo pomagati drugim

Facebooktwittergoogle_plus

Zgodbah otrok sveta, ki smo jih lani zasnovali v Časorisu, fantje in dekleta pripovedujejo o svojih izkušnjah s selitvijo v Slovenijo.

  • Česa se iz nekdanje domovine najbolj spominjajo?
  • Kakšne so tam navade?
  • Kaj pogrešajo?
  • In kako doživljajo svoj novi dom?

Mladi iz Zgodb otrok sveta prihajajo od vsepovsod. Iz nam bližnjih držav, kot so Italija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo, iz bolj oddaljenih koncev, kot sta Ukrajina in Rusija, nekateri pa iz držav z drugih celin – iz Afganistana, Irana, Kuvajta, Konga in Kitajske.

Priseljeni otroci so pogumni, prizadevni in se hitro učijo slovenskega jezika, ugotavljajo učenci na OŠ Poljane nad Škofjo Loko, ki so sodelovali v natečaju za najboljši odziv na Zgodbe otrok sveta. In skoraj vsi menijo, da so jih v Sloveniji lepo sprejeli.

Ena od udeleženk pa je zapisala: »Presenečena sem, ker v večini prispevkov, ki sem jih brala, otroci, ki so prišli v Slovenijo, tudi sami želijo pomagati drugim in si zadajo visoke cilje.«

A odzivov je seveda še mnogo več.

Afganistanska glasba, slovenski filmi
Erfan. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Erfan

Članek mi je bil zelo všeč, saj nam pove, kaj doživljajo otroci, ki bežijo pred vojno.  Zelo mi je žal, da se morajo takšne grozote dogajati. Če bi se ljudje bolje razumeli, otrokom ne bi bilo treba bežati v druge države.

Lara Možina, 7. razred

***

Članek govori o dečki Erfanu, ki prihaja iz Afganistana. Ko sem prebral, da je iz Irana odšel s svojim bratrancem in brez staršev, me je pretreslo. Kajti težko si predstavljam, da bi se otrok sam z bratrancem odpravil iz Irana v Evropo. Presenetilo me je tudi, ko je naštel, kaj vse zna in trenira. Zna na primer šivati, je odličen šahist, v Sloveniji je začel igrati tudi košarko in trenira karate.

Menim, da je Erfan zelo pogumen in priden. Na videoposnetku sem ga vse razumel, ker govori že prav dobro slovensko. Mislim pa tudi, da bi v Iranu morali uvesti obvezno šolanje, ne pa da tisti, ki nimajo dokumentov, šolo lahko obiskujejo samo tri leta.

Članek prikazuje primer mladoletnika, ki je v upanju na varnejšo in lepšo prihodnost zapustil svojo družino. S svojo odločnostjo in delavnostjo se je hitro naučil slovenskega jezika. Ker je tudi zelo priden v šoli, ima dobre možnosti, da pride do poklica, ki si ga želi.

V času begunske krize v Evropo prihaja veliko število prebežnikov. Predvsem mladi se lahko hitro prilagodijo novemu življenju. Zdi se mi pa zelo pomembno, da ne pozabijo na svojo kulturo, zgodovino in vero.

Jakob Potočnik, 7. razred

Ali iz Irana bo nogometaš
Ali iz Irana. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Ali

Ta članek mi je všeč zato, ker vidim, da se marsikdo v Sloveniji počuti bolje kot v svoji lastni državi. Zato sem vesel, da živim v Sloveniji.

Ali tu ne živi dolgo, pa že zelo dobro govori slovensko. Če bi se jaz preselil v Slovenijo iz tuje države, bi mi veliko besed delalo težave.

Vsi mi bi se lahko zgledovali po osebah, kot je Ali, saj so zelo vztrajne.

Timotej Stanonik, 7. razred

Elona bi rada pomagala, ker je tudi sama potrebovala pomoč
Elona Ajazaj. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Elona

Elona Ajazaj obiskuje 6. razred OŠ Celje. Že pred branjem se mi je zdela iskrena, hvaležna in zelo prijazna punca. Do 1. razreda je živela v mestu Prizren, nato pa se je preselila v Celje, kjer je njen oče našel službo. Sprva ji je bilo težko hoditi v šolo, saj ni znala slovenščine.  Kmalu pa se je naučila govoriti slovensko in dobila tudi veliko pravih, zaupnih prijateljev. V šoli ima zelo dobre ocene.

Ta prispevek nam pove, da tudi če se veliko seliš ali pa prihajaš iz daljnih držav, imaš še vedno lahko veliko prijateljev. In če si hvaležen, da ti lahko nekdo pomaga, in da to ceniš, lahko tudi ti komu pomagaš, kadar rabi pomoč.

Tinkara Krek, 7. razred

Iz Kuvajta v državo, ki je prijazna do žensk
Estrella Maraawi. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Estrella

Prebrala sem veliko člankov, ampak najbolj me je pritegnil članek Iz Kuvajta v državo, ki je prijazna do žensk. Zelo me je pretreslo, da morajo tujci za šolanje plačati in da zanje veljajo drugačni pogoji za zdravstveno oskrbo. Ne zdi se mi pošteno, da te v poroko prisilijo starši proti tvoji odločitvi in da ne smeš domov, če v zakonu nisi srečen in se od moža ločiš.

Zelo sem vesela, da živimo v državi, ki ima urejene zakone. Lepo je, da so deklico sošolci in sošolke lepo sprejeli in ji pomagajo pri nalogah ter učenju. Presenečena sem, ker v večini prispevkov, ki sem jih brala, otroci, ki so prišli v Slovenijo, tudi sami želijo pomagati drugim in si zadajo visoke cilje. Za dosego ciljev se potrudijo, dobivajo čim boljše ocene in se trudijo doseči, kar so si zastavili.

Zelo me je navdušilo, ko sem v članku prebrala, kako lepo deklica govori o Sloveniji. Po mojem mnenju je Slovenija za tujce zelo prijazna država z veliko zanimivimi kraji in lepo naravo.

Gaja Markelj, 8. razred

***

Zgodba govori o Estrelli Maraawi, ki je skupaj z mamo iz Kuvajta prišla v Slovenijo. Mama in oče sta Sirca, ki sta iz Damaska odšla v Kuvajt. Potem ko sta se ločila, se Estrellina mama ni mogla vrniti k svojim staršem, saj so jo ti v poroko z Esterllinim očetom prisilili.

Po poroki se tudi ni mogla izobraževati, tako je težko dobila službo. Tujci v Kuvajtu se lahko izobražujejo le v zasebnih šolah, ki so drage. Prav tako je zdravstveni sistem drugačen za tujce kot za domačine. Ker je njena mama ponovno izgubila službo, ji niso podaljšali dovoljenja za bivanje, tako sta morali zapustiti državo.

O Sloveniji sta slišali, da je prijazna do žensk. Otroci v Kuvajtu se ne morejo igrati zunaj, ker je prevroče. Če se želijo ukvarjati s športom, se lahko le v fitnesu. Nogomet lahko igrajo le popoldne, ko se shladi. Prav tako ne berejo veliko, saj imajo le eno knjižnico.

Menim, da se Slovenija in Kuvajt zelo razlikujeta. V Sloveniji so ženske veliko bolj enakopravne. Imajo veliko več pravic in svobode pri odločanju. Ženske se lahko izobražujejo in si same izbirajo moža ter poklic. Tudi tujcem je izobraževanje omogočeno – lahko se izobražujejo tako kot slovenski dijaki in študentje. Menim, da je Slovenija do tujcev prijazna država. V naših šolah se uči kar nekaj tujih otrok. Nekatere šole so med svoje učence sprejele tudi begunce, ki so pribežali z vojnih področij. Pomagajo jim tudi pri učenju slovenskega jezika.

Mi se lahko igramo zunaj in svoj prosti čas preživljamo v naravi.  Kljub temu preveč časa preživimo za TV-sprejemniki, računalniki in telefoni. Ne znamo ceniti tega, kar nam narava ponuja in omogoča. Mogoče bi morali večkrat slišati ali prebrati zgodbe, podobne tej, in bi znali bolj ceniti naravo in državo, v kateri živimo. Slovenija je varna država, ki nam omogoča preživljanje prostega časa v naravi. Ponuja nam tako pohode v gore kot plavanje v morju. Izobraževanje za nas otroke je brezplačno in omogočeno vsem.

Na svetu je še vedno veliko vojn in zato veliko beguncev. Prav je, da jim pomagamo in jim poskušamo omogočiti lažje in varnejše življenje.

Gaja Šikovec, 7. razred

Na Kamčatki so ljudje tako prijazni kot v Sloveniji, a malo bolj revni
Nikita Khabirov. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Nikita

To zgodbo sem izbrala zato, ker je zanimiva. Zdi se mi prav, da so sošolci sprejeli Nikito. Sem je prišel samo zaradi krize. Prepotoval  je zelo dolgo pot. Želi si postati nogometaš ali menedžer. Lepo se mi zdi, da mu je Slovenija všeč, saj bo tako njegovo življenje lepše. Zelo rada bi ga spoznala.

Nastja Dolenc, 7. razred

***

Če si drugačen od drugih in nimaš enakih navad, se je velikokrat težko vklopiti v družbo. Zato se je težko preseliti v tujo državo.

Lavra Dolenc, 7. razred

Nikoli se ni počutila kot tujka
Dženana Brkić. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Dženana Brkić. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Ta prispevek se mi je zdel zelo zanimiv, ker je bila deklica nezadovoljna s svojo šolo v Bosni in Hercegovini, kjer je bila vpisana na gimnazijo. V Celje se je namenila, ker je njen oče tam delal. V celjski gimnaziji so jo sprejeli brez vsakršnih predsodkov. Srečo je imela, saj je prišla v razred, kjer je dobila sošolko iz Bosne. Ta je bila na začetku njena prevajalka.

V Sloveniji se je vpisala v tretji letnik. Na slovensko kulturo in šolo se je privadila. Preglavice pa ji še vedno dela angleščina, saj je zelo težka.

V njeni zgodbi me je navdušilo, kako lepo so jo v šoli sprejeli, saj je vedno več predsodkov o tujcih, še posebej o muslimanih. A sošolci so Bosno že poznali, videli so, da so tam vedno nasmejani in prijazni.

Dženana zelo pogreša dom, vendar ji je že bolje kot v prvih dneh. Zelo veliko se uči in misli na maturo. Zanimivo se mi zdi, da pogreša profesorje in prijatelje, šole pa ne. Slovenske šole so v primerjavi s šolami v Bosni boljše in bolj zahtevne.

Veliko prebivalcev Bosne gre na delo v druge države, kot so Švica, Nemčija itd., ker v Bosni ni veliko delovnih mest in je za določene službe težko dobiti delo. Bosna je revna in dokaj nerazvita država, v njej se ni mogoče zaposliti kot psiholog ali profesor matematike.

Naučiti se moramo sprejeti ljudje druge narodnosti in druge vere. Brez predsodkov bi bile države bolj urejene in prijaznejše. Bile bi tudi bolj razvite, in če bi bilo več delovnih mest, bi bilo manj revnih. Tudi šolstvo bi lahko bolj razvili in ljudje bi bili bolj izobraženi kot sedaj.

Morali bi biti bolj pošteni in prijazni. Manj bi moralo biti stereotipov in predsodkov, tudi državna ureditev bi morala biti boljša. Ukiniti bi morali vojne in uveljaviti več človekovih pravic in se držati zakonov. Spoštovati bi morali moške in ženske, prav tako ljudi drugačne barve kože. Tudi vero bi si morali izbrati sami in vsi bi morali imeti pravico do svobodne izbire.

Nadja Potočnik, 8. razred

Ruska boksarja, ki zmagujeta za Slovenijo
Ruska dvojčka, brata Rjazanov. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Matvej in Prohor

Ta članek govori o dveh boksarjih, ki prihajata iz Rusije, zdaj pa že nekaj časa živita v Sloveniji, ker imata tu boljše pogoje za trening.

Zanimiva se mi zdi odločitev njunega očeta, ki ju je vpisal v šolo boksa zato, da bi se znala braniti v nevarnosti. Tam je bilo že nekaj terorističnih napadov, zato so se odločili, da gredo v bolj varno državo. Zelo zanimivo je to, kako hitro sta se naučila govoriti slovensko. Po nekaj mesecih bi se z njima že lahko veliko pogovarjal. Srečo sta imela, da sta bila skupaj in sta si stala ob strani.

Mislim, da je Slovenija zelo varna država, v kateri se skoraj vsi priseljenci počutijo dobro.

Miha Bogataj, 7. razred

***

Kadar pride nov učenec iz tuje države, se velikokrat se zgodi, da se ga večina izogiba, ker je drugačen. A dvojčka boksarja in še mnoge druge so sošolci, sošolke in učitelji lepo sprejeli.

Mislim, da moramo delati na tem, da tuje otroke v razredu, šoli, družbi lepo sprejmemo. Za nas pa je zanimivo spoznavati, kako in v kakšnih razmerah živijo otroci drugje po svetu.

Luka Kalamar, 7. razred

***

Vsaka država, vsak narod ima drugačen način življenja, ki se mu je treba prilagoditi. Otroci iz drugih držav niso drugačni kot mi, imajo le svoje navade.

Ana Marolt, 7. razred

***

Dvojčka Prohor in Matvej sta se v Slovenijo preselila pred kratkim. Rodila sta se v Rusiji, od koder sta se zaradi terorističnih napadov skupaj s starši najprej  preselila v Bolgarijo.

V prispevku vidimo, kako se fanta spopadata z vsemi pastmi modernega sveta. Doživela sta grožnjo terorističnih napadov, preseljevanje, spremembe življenjskega sloga, vpliv modernizacije na mlade. Fanta pogrešata domači kraj, tradicionalno hrano in aktivnosti, ki sta jih v preteklosti rada počela. Kljub temu, da sta v Sloveniji dobila veliko novih prijateljev, še vedno zelo pogrešata babico in dedka.

Ko sem bral prispevek in gledal video, sem pričel razmišljati, kako sem lahko srečen, da živim v miru, v varni državi, kjer imam dobre pogoje za razvoj.

Domen Rant Todorovič, 7. razred

V Kongu so imeli radi nogomet, v Sloveniji so vzljubili košarko
Bratje Matondo Kimpala. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Dan (L), Relain (S) in Bonair (L)

Članek mi je všeč. Govori o treh bratih, ki so iz Konga prišli v Slovenijo. V članku mi je všeč, da opiše tudi življenje v Kongu in ga primerja z življenjem v Sloveniji. Prav je, da so učenci lepo sprejeli brate iz Konga, da jim pomagajo pri učenju slovenščine in se z njimi družijo tudi popoldne. Všeč mi je, da je članek kratek in da je zraven tudi video, v katerem še bolje spoznamo zgodbo bratov iz Konga.

Anja Luznar, 7. razred

***

Bratje Dan, Bonheur in Rilain Matondo Kimpala  so se priselili  pred poldrugim letom in zdaj že tekoče govorijo slovensko. Včasih so živeli v Kongu. Tam so zelo radi igrali nogomet, Slovenija pa jim je vzbudila ljubezen do košarke. Hodijo v Osnovno šolo Franceta Bevka, kjer so bili dobro sprejeti. Učitelji in njihovi sošolci jim pomagajo pri učenju jezika.

Zdi se mi prav, da so jih sošolci dobro sprejeli, tudi če imajo drugačno polt in če so prišli iz druge države. Pri košarki sta njihova vzornika Luka Dončić in Goran Dragić. Tudi sami vsak dan odhitijo igrat košarko.

Želim si, da bi vsakega otroka sprejeli medse tako, kot so te.

Andraž Šubic, 7. razred

***

Ko sem danes videl članek o bratih Matondo Kimpala, sem najprej pomislil na rasizem, ki je na svetu eden največjih problemov.

Med gledanjem videa sem najprej opazil, kako dobro govorijo slovensko.

Videl sem pa tudi, da vsi radi igrajo košarko, čeprav je v Kongu najbolj priljubljen nogomet. Vesel sem, ker so jih otroci (sošolci in prijatelji) zelo dobro sprejeli in da to, da so od drugod in da imajo drugačno barvo kože, ne predstavlja prav nobenega predsodka.

Nejc Šubic, 8. razred

Xuja zanima robotika, ampak ko bo velik, bo zdravnik
Xu z bratcem in sestrico. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Xu z bratcem in sestrico

Ko sem prebiral članek o Xuju, me je kar nekaj stvari presenetilo. Na primer to, da se mu zdi slovenščina lažja kot kitajščina, da se nekatere stvari pri matematiki v Sloveniji učimo v šestem razredu, na Kitajskem pa že v prvem, pa tudi to, da se morajo na Kitajskem že v vrtcu naučiti poštevanko. Všeč mi je, da ima Xu še vedno stike s svojimi prijatelji s Kitajske in da še vedno kdaj obišče svojo babico na Kitajskem.

Upam, da bo Xu lahko postal zdravnik in tako pomagal drugim.

Tibor Prosen, 7. razred

Zanimivo se mi zdi, da se otroci kar hitro vklopijo v družbo. Večini je Slovenija zelo všeč. A vseeno pogrešajo svojo domovino in prijatelje.

Zala Stržinar, 7. razred

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
odziviOŠ Poljanezgodbe otrok sveta

Julija • 17. 7. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor