Časoris

Otroci in zlorabe na spletu

Neža Miklič je kriminalistka. To pomeni, da dela na policiji in išče ljudi, ki drugim želijo storiti nekaj hudega. Tudi otrokom.

Nekateri ljudje slabe stvari počnejo na cesti, drugi na internetu.

Tam smo včasih še bolj ranljivi. Mislimo, da se nam nič ne more zgoditi, saj do spleta najpogosteje dostopamo doma. Ker se nam zdi, da smo na varnem v svoji sobi, smo pripravljeni narediti marsikaj, česar na ulici ne bi.

Ko v domači sobi spremljamo, kaj se dogaja na družabnih omrežjih, se nam zato lahko zgodi, da navežemo stik s simpatičnim fantom ali luštno punco, ki pa ju ne poznamo.

Začnemo klepetati in sčasoma se morda celo zaljubimo. Če nam ta oseba reče, naj se oblečemo v kopalke ali zgolj v spodnje perilo, potem pa naj se fotografiramo in pošljemo slikco, to naredimo. Saj nismo na plaži, kjer bi nam bilo morda nerodno, če bi se slekli, ampak doma, v sobi.

In če nam potem ta oseba reče, joj, kako si lepa, daj, pokaži še kaj več, morda storimo še to.

»Tega na ulici prav gotovo ne bi naredili,« pravi Neža Miklič. »Doma pa zaradi varljive kombinacije občutka zasebnosti in intimnosti, ki ga nudi naša soba, ob tem pa še poguma, radovednosti in najstniških hormonov, ter z zavestjo, da smo lepi, ker nam je to rekel človek na drugi strani računalnika, to naredimo. In ko gredo stvari nenadoma predaleč ter se želimo umakniti, ko ne želimo pokazati ničesar več, nam ta oseba lahko začne groziti. Reče, recimo, da bo naše slikce poslala vsem naokoli. Tega pa si nihče ne želi.«

Kaj morajo otroci vedeti o pasteh na internetu?

Otroci morajo na primer vedeti, da bo vse, kar objavimo na spletu, tam za vedno ostalo. Stvari, ki se nam zdijo simpatične in nagajive, in stvari, za katere si čez nekaj časa ne bi želeli, da bi jih kdorkoli videl.

Preden torej karkoli objavimo na spletu ali družabnih omrežjih, moramo dobro premisliti, ali si res želimo, da to vsi vidijo.

Tudi zato ker se lahko na naše objave drugi odzovejo z žaljivimi besedami.

Te je včasih še lažje napisati, če menimo, da nihče ne bo odkril, kdo jih je napisal.

Ti komentarji nas lahko zelo prizadejo. Ni pomembno, ali so resnični; ko jih preberemo, se nam usedejo v srce.

Kaj lahko naredijo, če med brskanjem naletijo na nekaj, kar jih prestraši? 

Ti občutki so običajno pravilni, zato jim moramo zaupati.

Ne smemo jih tlačiti vase, ampak se moramo o njih pogovoriti. Lahko s starši, nekom drugim iz družine, prijatelji v šoli, učitelji, znanci. Bolje je celo povedati več osebam, ker se včasih kakšna odrasla oseba ne zna ustrezno odzvati.

Posnetki na spletu so različni, nekateri so lahko celo grozljivi in tudi lažni. Nekateri ljudje želijo pozornost in zanjo so pripravljeni narediti tudi takšne posnetke.

Če naletimo na posnetek, ki v nas sproži strah ali nelagodje, je najbolje računalnik ugasniti. Tako se lahko od tega odmaknemo in se umirimo. Na drugi strani so namreč ljudje, ki čakajo na naš odziv, na vsako drobtinico. To je njihova hrana. In če gremo stran od računalnika, jih ne bomo hranili.

Ali to pomeni, da ne smemo sprejemati klicev ali prošenj za prijateljstvo od ljudi, ki jih ne poznamo?

Nikoli ne vemo, kdo je na drugi strani. Morda je to dober človek, morda nekdo, ki bi nam naredil nekaj hudega.

Na cesti bi človeka, ki nam želi kaj hudega, lažje prepoznali in bi se obrnili stran od njega.

Na spletu pa se začnemo z njim pogovarjati.

Običajno so taki ljudje zelo prijazni, vljudni, spoštljivi. Pokažejo, da jih zanimamo.

Zakaj to počnejo?

Neznanci običajno hočejo od nas podatke ali denar.

O nas vedo že veliko, saj smo sami marsikaj objavili na spletu.

Moj sin je denimo dobil povabilo, da se pridruži nekemu nogometnemu klubu. Samo podatke bi moral poslati in nekaj denarja.

Ti neznanci so dobro vedeli, kaj si želi; da mu nogomet veliko pomeni. Dobro je, da mi je za to povedal, saj sva se lahko pogovorila, kaj želijo od njega. Pa tudi, da pravi klubi ne iščejo nogometašev na tak način.

Lahko pa je motiv za navezovanje stika zloraba, ki nas poškoduje za vse življenje.

Ampak saj bi verjetno vedeli, če bi se pogovarjali z nekom, ki se pretvarja. Kako je možno, da nas prepričajo?

Na začetku, ko vzpostavljajo stik z otroki, taki ljudje recimo rečejo, da so njihovih let.

Šele potem, ko se nekaj časa že pogovarjajo, ponavadi brez fotke in preko sporočil, povedo, da niso toliko stari; da so se zlagali.

Ampak otroku je tedaj ta človek že všeč. Ker se je z njim tako fajn pogovarjati. Ker ga razume. Ker starši običajno morimo in težimo. Ker govorimo, da nimamo časa. Ta oseba pa ima vedno čas in če ti pove, da si lepa, da si dober, pove, kar hočeš slišati. Ta oseba ve, kaj mora govoriti.

Kako ugotovimo, da se ne pogovarjamo z vrstnikom ampak s starejšo osebo?

Če ji na primer spletna kamera nikoli ne dela, kadar klepetata, je to lahko znak, da je nekaj zelo narobe.

Če bi ta človek hotel, da se srečamo z njim, je bolje iti na srečanje skupaj z odraslo osebo. To mu kar povemo: rečemo mu, prišla bom z mamo ali starejšim bratom.

Kaj se zgodi, če gredo otroci na takšna srečanja?

Na teh srečanjih lahko pride do fizične ali spolne zlorabe.

Kaj pomeni spolna zloraba?

To pomeni, da se želi ta človek otroka dotikati tam, kjer se ga ne bi smel, tam kjer imamo spodnje perilo. Ali pa želi, da se otrok dotika njegovih intimnih delov telesa in podobno. Ta človek ne ravna prav. Otroka je s tem zlorabil. Naredil mu je nekaj hudega.

Se to pogosto dogaja?

V policiji smo že imeli izkušnje s takimi dogodki.

Problem je še ta, da si otroci potem o tem niso upali doma povedati staršem, ker so se bali, da bodo kaznovani.

Da jim bodo starši rekli, da so sami kriv. Da so jih svarili pred tem, pa so ravno to naredili.

Ali pa so se bali, da bo mama žalostna. Da bo družina razpadla. Da bo vse drugače.

Ampak treba je vedeti, da je starše strah. In da bodo starši otrokom stali ob strani.

Zatorej – če pride do zlorabe, je treba povedati. Če nas je strah povedati staršem, povejmo drugim odraslim, nekomu, ki bo vedel, kako se odzvati.

Lahko pokličemo na Tom telefon na 116 111. Lahko gremo na Varno točko. Lahko ustavimo policista na cesti ali pokličemo na številko 113. Policist bo poklical kriminaliste in potem bomo prišli na pomoč tudi taki, kot sem jaz.

Zakaj pa bi kdo to hotel delati?

Ker so nekateri pač takšni. Če mi nismo, še ni nujno, da tudi drugi niso.

***

Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju z ISA institutom in v okviru programa Varni brez nasilja.

Neon, Reci ne nasilju. Vir: ISA insitutMZ. Vir: ISA Institut

image_print
Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
-2°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.