fbpx
Časoris
Kdaj je opravičilo na mestu? Vir: Adobe Stock
Kdaj je opravičilo na mestu? Vir: Adobe Stock

Opraviči se!

Pred časom sem v prispevku o toženem ravnatelju med drugim napisala tudi tole: »Opravičevanju sicer nisem najbolj naklonjena, ker le opravičilo brez spremenjenega vedenja ne pomeni ničesar, razen da je prizadet ponos.«

Zahteva po opravičilu je tako pogosta, da želim o tem napisati še nekaj.

Bom začela s svojim otroštvom.

Ne vem več, kaj sem nekoč naredila narobe, da sem se znašla v kotu kuhinje na kolenih. Klečala naj bi toliko časa, dokler se ne bi opravičila in obljubila, da grešnega dejanja ne bom več ponovila. Klečala sem dolgo, ker pravzaprav nisem vedela, zakaj moram klečati in zakaj se opravičiti, pa tudi nekaj trme je bilo v meni. A kolena sčasoma le začno boleti.

Seveda se je treba v življenju marsikdaj opravičiti. Celo javno se morajo nekateri opravičiti zaradi napačnih ali namerno žaljivih izjav.

Najpogosteje pa se morajo na zahtevo staršev opravičevati otroci.

Opravičili naj bi se sorojencem, staršem, vrstnikom, učiteljici, nekomu, ki je otroka zatožil in vznemirjal odrasle. Otrok se mora opravičiti pod prisilo, pod grožnjo. Otrok ve, kaj je naredil narobe, ali pa tudi ne. Lahko da sam ve, zakaj je kaj naredil, starši, ki ga prisilijo k opravičilu, pa vzroka ne poznajo.

In tako se otrok opraviči skozi stisnjene zobe in na skrivaj pokaže tudi stisnjene pesti, ki pomenijo: Le počakaj, da te dobim na samem! Takrat bova obračunala. Torej je bilo opravičilo s figo v žepu.

Starši zahtevajo opravičilo, ker pogosto ne vedo, kako naj bi ravnali.

Opravičilo ima pravo vrednost takrat, kadar je spontano, ko pride iz srca, iz resničnega obžalovanja.

Ko je kdo naredil nekaj narobe, ne da bi to želel, a je tako izpadlo.

Lahko pa je dejanje zagrešil hote, a ni predvidel posledic, in mu je potem iskreno žal.

Seveda je prav, da tudi starši učijo otroke, da se je treba opravičiti, in to kdaj, kako in zakaj. In da se namerna neprimerna dejanja ali besede ne smejo več ponoviti.

Za nenamerna dejanja pa se je tudi treba truditi, da se ne ponovijo. In otrok mora obljubiti. Tudi pri obljubi gre za besede, ki jih otrok pogosto izreče pod prisilo.

Bi se morali tudi starši kdaj opravičiti otroku, ko stresajo nanj jezo, čeprav ta ni naredil nič narobe?

Ali pa učiteljici, kadar za otroka pišejo lažna opravičila in jih tako učijo neiskrenosti?

Odrasli imamo pogosto dvojna merila: ena zase, druga za otroke. Ali pa ena za takrat, ko smo dobre volje, in druga ob slabi volji.

image_print
Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
31°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.