fbpx
Časoris
Podprite Časoris

OK je, če nisi OK

V letošnjem letu Unicefov svetovni dan otrok poteka v znamenju duševnega zdravja.

Kot dolgoletni podpornici Unicefa, Katarina, ki sem letos, po 10 letih dela kot Unicefova junior ambasadorka, postala Unicefova ambasadorka mladih, in Rebecca, ki prav tako letos obeležujem 10 let svojega ambasadorstva, ponovno prispevava svoja razmišljanja in deliva izkušnje na področju duševnega zdravja ter pozivava k iskanju pomoči vse tiste, ki pomoč potrebujejo, z motom: »It’s Okay not to be Okay« – OK je, če nisi OK.

Živimo v propadajoči družbi, eksponentno manj osebni družbi, v vedno bolj zahtevni družbi, katere seme so posejali odrasli, ki so prišli pred nami in nam pustili drobtinice, ki jih pobiramo kot današnja mladina.

Utelešenje in vrhunec te družbe je virus covid-19, ki ni le fizično poudaril in poglobil duševna vprašanja, s katerimi se soočamo kot otroci, pač pa postal simbol tega, kaj je narobe s svetom – pomanjkanje sodelovanja, komunikacije, odtujeni družinski duh, preobremenjevanje šolarjev.

Da bi preprečili širjenje virusa, smo praktično preživeli zadnji dve leti doma. Šolanje, družabni dogodki, izvenšolske dejavnosti, vse se je preneslo na splet.

V tako izoliranem stanju nam ne preostane nič drugega, kot da se soočamo s svojimi mislimi in sami s sabo. Rezultat tega je vidno naraščanje problemov znotraj družbe, predvsem težav z duševnim zdravjem.

Dobro je, da vso pozornost usmerjamo v vprašanje, ki si to res zasluži, toda pomembno je tudi opozoriti, da ni le covid-19 razlog za duševne težave nove generacije.

Vendar nam morda lahko pomaga uvideti prave razloge. 

V zadnjih dveh letih smo šolo obiskovali prek spleta. Priložnosti, da smo šli lahko v šolo, so bile zelo omejene, in ko smo šli, je bilo v šoli drugače kot prejšnja leta.

To smo najbolj občutili učenci. Šole so veliko truda vložile v to, da je šolanje potekalo po spletu, in to moramo upoštevati. A zavedati se moramo tudi dejstva, da pri tem niso upoštevale dobrega počutja otrok; vsaj ne v pravem pomenu besede.

Naučiti smo se morali samoučenja, kar je izbrisalo socializacijski del izobraževanja, ob tem pa so nam bile naložene enake ali celo večje delovne obremenitve kot prej.

To ima seveda prednosti, vendar izobrazba ni le učenje, je tudi gradnja razumevanja uma, našega življenja in tega, kdo smo.

Zgodnja šolska leta so najbolj temeljna za razvoj posameznika, mi pa smo bili prepuščeni sami sebi, da ugotovimo, kdo smo kot posamezniki.

To ne pomeni, da nam učitelji in šolski delavci niso nudili možnosti, da nam prisluhnejo, vendar se nikoli niso prepričali, ali smo v redu.

Nikoli niso pomislili na duševni davek neomajnih rokov za šolske naloge.

To samo še bolj poudari probleme, ki so v šolskem sistemu obstajali prej: glamurizacija popolnega šolarja, ki prevzame več nalog, kot je potrebno; šolarja, ki je ustrežljiv in plašen.

To dodatno sproži tekmovalnost, podprto z javnimi razpravami o šolskih dosežkih, in nas prisili dajati prednost ocenam pred vsem drugim. Ni pomembno, kako se počutimo, vedno moramo zakopati svoja čustva pod šolsko delo, kar ni zdravo.

Da nam gre v šoli dobro, ne pomeni, da smo zdravi in v redu.

Katarina in Rebecca Agius Jager. Vir: Unicef
Katarina in Rebecca Agius Jager. Vir: Unicef

Ali učitelji res vedo, na kaj biti pozorni pri skrbi za duševno zdravje?

Akademski uspeh in poslušnost se kultivirata od zgodnjih let. Vsi se lahko spomnimo učiteljev, ki so kaznovali učence, ki nikoli niso bili z mislimi pri pouku. Toda lahko da so imeli motnje ali primanjkljaje, denimo vedenjske težave, ali pa so iskali pozornost zaradi družinskih ali drugih socialnih razlogov.

Nekateri učitelji na tovrstne težave otrok ne gledajo z naše perspektive, če sploh gledajo nanje. 

H komu se torej lahko zatečemo? Prostor, na katerega se obračamo, je internet, ki pa predstavlja drug sklop problemov.

Za začetek – družbeni mediji so postali platforme, kjer lahko vsi zastavljajo vprašanja, nihče pa ni sposoben ponuditi zadostne pomoči za njihovo rešitev.

To pogosto sproži »tekmovanje« med osebami z duševnimi boleznimi ali težavami, ki so same po sebi »konkurenčne«, kar še dodatno zastruplja družbo. 

Zadeva se dodatno zaplete zaradi glamurizacije samih duševnih težav: televizijske serije, kot sta Skins ali Euphoria, ali pa pevci, kot na primer Melanie Martinez, zagotavljajo ugodje našim težavam in odpravljajo potrebo po njihovem izboljšanju. Ostati hočemo, kjer smo.

Poleg tega otroci in mladi lahko spremljamo še influencerje in slavne osebe, ki živijo svoja luksuzna in brezskrbna življenja, kar ustvarja dodaten pritisk in željo po tem, da bi bili prav tako uspešni v življenju, kot so oni.

Problemi se kopičijo, kar slabša stanje našega duševnega zdravja, naši klici na pomoč pa so v resničnem življenju pogosto prezrti ali zavrnjeni. 

Čeprav je v takih situacijah solidarnost vrstnikov ključna, ne moremo pomagati drug drugemu, ne znamo drug drugega zdraviti, ker smo samo otroci.

Edina pot naprej je, da odrasli spoznajo, da njihovi otroci potrebujemo pomoč.

Ta mora biti nudena, hkrati pa je potrebno sporočati in dati vedeti, da ni narobe sprejeti pomoč.

Kar ostane neizrečeno, lahko naredi več škode kot to, kar je rečeno.

Zato se ne zapirajmo vase, pogovarjajmo se o duševnem zdravju. Vse pa se lahko začne z vprašanjem »Kako se počutiš?«.

Unicefova junior ambasadorka Rebecca Agius Jager in ambasadorka mladih Katarina Agius Jager

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Vprašanje meseca

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
0°C
 

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa