Alkohol in mladi. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Odnosi v šoli in pretirano zaščitniški starši

Facebooktwittergoogle_plus

Odnos in komunikacija z učenci je bila pred nekaj leti najbolj pogosta tema mojih delavnic za učitelje.

Slušatelje je najbolj zanimalo, kakšen način komunikacije z otroki je najbolj primeren; kako naj vzpostavijo kakovosten in zaupen odnos z njimi.

V zadnjih letih pa jih na delavnicah vse več sprašuje, kako vzpostaviti kakovosten odnos s starši. Kako komunicirati s starši, ki se pretirano vmešavajo v učno snov, v ocenjevanje, pravila v šoli. Zanima jih, kako se pogovarjati s starši, ki se vedejo napadalno in agresivno in jim grozijo s pravniki ali jih celo tožijo. Posamezni učitelji so celo na robu obupa.

Če torej sklepam po težavah, s katerimi se soočajo v šolah, se je pozornost preusmerila z odnosa do otrok na odnos s starši.

Vse več je primerov, ko starši otrok posegajo v pravice in dolžnosti učiteljev. S tem izražajo nezaupanje v njihovo strokovnost. Seveda obstajajo tudi učitelji, ki svoje delo opravljajo manj kakovostno. Ampak teh je malo. Učitelji, s katerimi se srečujem pri svojem delu, so večinoma izvrstni pedagogi, ki z otroki delajo na najboljši možni način.

A starši se v avtonomno delo učiteljev vse pogosteje vmešavajo. Vsakdanji primeri so povezani z ocenjevanjem: učencu denimo manjka le pol točke do višje ocene in starši od učitelja zahtevajo, da mu oceno zviša.

Starši se pogosto odzovejo tudi, kadar odličen učenec dobi prvo slabo oceno, na primer dvojko. Včasih na učitelje tako vztrajno pritiskajo in jim celo grozijo z odvetnikom, da nekateri med njimi žal popustijo.

Poznam celo primer, ko so starši v drugem razredu osnovne šole učitelju dopovedovali, da bo njihov otrok risal, pisal ali pel le tisto, kar ga zanima, ne glede na učiteljeve zahteve.

Starši s takšnim ravnanjem svojemu otroku dolgoročno škodijo, in tega se mnogi najbrž sploh ne zavedajo.

Pogosto se dogaja, da dijaki na ekskurzije prinesejo alkoholne pijače, čeprav je pitje alkohola prepovedano, kar je ne nazadnje zapisano v šolskem pravilniku, kjer je za prekršek predvidena tudi kazen. Nekateri dijaki se včasih kljub temu napijejo. Na eni od šol, kjer se je zgodil tak primer, pa so se starši – potem ko se je šola v skladu s pravilnikom odločila za sankcije – odzvali povsem neprimerno.

Zahtevali so namreč dokaze, da so njihovi otroci res pili. Na šoli so se morali zato dalj časa ukvarjati s pravnimi razlagami svojega ravnanja, namesto da bi ta čas namenili pedagoškemu delu in odnosom z dijaki.

Vprašanje, ki se nam ob tem postavlja, je – ali je takšno poseganje v odločitve učiteljev in šol koristno za otroke?

Kot pedagoginja in psihoterapevtka menim, da ne. Takšno vedenje staršev je za otroke škodljivo.

Škodljivo je za njihovo samostojnost in samopodobo.

S takšno starševsko »podporo« bodo težko razvili tudi lastno kritično presojo, kaj je za njih koristno in kaj ne.

Danes so mnogi starši do svojih otrok preveč »zaščitniški«. Ne dovoljujejo jim, da bi se soočili s posledicami svojih napačnih dejanj. S tem jim preprečijo, da bi prišli do pomembnih življenjskih uvidov.

Ali se otrok, ki prvič v življenju dobi dvojko, iz te izkušnje lahko česa nauči? Seveda, s tem spozna, da je za vsako dobro oceno potreben trud. Za višjo oceno mora več znati, do boljšega znanja pa bo prišel, če se bo več in bolje učil. Če pa se ocena popravi sama od sebe, na primer zato, ker so starši pritisnili na učitelja, bo otrok prišel do drugačnega sklepa: »Ni se mi treba vedno učiti. Saj mi bo itak očka/mama uredil/a, da se ocena popravi.«

Starši otroku v tem primeru odvzamejo možnost osebnega učenja. Jim bodo na pomoč priskočili tudi pri konfliktih s sodelavci in nadrejenimi, ko bodo odrasli?

Če najstnik, ki je posegel po alkoholu, od staršev ne dobi sporočila, da je bilo to nedopustno, je s tem prejel tudi neverbalno sporočilo, da je takšno vedenje zanje sprejemljivo. Še več. Starši mu s tem obenem sporočajo: »Ne glede na pravila se boš vedno izvlekel. Nisi kriv, tudi če si. Bomo že opravičili.«

Otroci zaradi takšnih dejanj staršev in popustljivosti učiteljev postajajo vse bolj pasivni, nezainteresirani, manj kritični do svojih neprimernih dejanj. Menijo tudi, da je vse dovoljeno.

S takšnim vedenjem starši otrokom poleg tega sporočajo, da učitelji niso vredni spoštovanja, da jim ne moremo zaupati, da njihovo delo ni pomembno. Kot da se ne bi zavedali, da ti isti učitelji njihove otroke poučujejo, da so z njimi večji del dneva in da vplivajo na njihovo vzgojo in osebnostno rast.

Najboljše okolje za otroka je tisto, v katerem učitelji in starši medsebojno sodelujejo in imajo pred seboj isti cilj. V takem okolju otrok lahko razvije svoje potenciale.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
avtonomijapritiskišolastaršiučitelji

Elena • 17. 6. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor