fbpx
Časoris
Delo na cesti. Vir: Adobe Stock
Delo na cesti. Vir: Adobe Stock

Od protesta do protestov

V osamitvenem času ljudje počnemo nekatere stvari, za katere nam sicer vselej zmanjkuje časa, niso nujne ali pa so nam odveč in nadležne ter se jih zato od daleč izogibamo.

Zame je eno od teh početij razvrščanje fotografij in njihovo vstavljanje v albume. Med drugimi se je v mojih rokah znašla fotografija desetletnega vnuka s koščkom traku v rokah.

Takole je bilo:

Vnuk je imel kakih sto korakov do ceste, ki jo je moral prečkati, in narediti še naslednjih sto korakov do šole. Vsega skupaj dobrih sto metrov. Potem pa so začeli cesto v dolžini kakega pol kilometra prekopavati. Vnuku se je pot do šole podaljšala za vsega skupaj kakih dvesto metrov.

Minilo je že pol leta, vnuk pa je še vedno opazoval delavce, ki so se naslanjali na lopate ali pa se je le njemu tako zdelo. In je sklenil protestirati. Na šolsko oglasno tablo je pritrdil poziv. V petek ob treh popoldne se zberemo ob cesti, da bomo protestirali, ker je cesta še vedno razkopana. Za jedačo in pijačo poskrbljeno. Vabljeni!

Kaj je mislil z jedačo in pijačo, ne vem, domnevam pa, da sva bili v to vključeni ena ali druga babica. Potem pa je sledil šok. V glavnem odmoru se je po šolskem zvočniku oglasila ravnateljica in sporočila, da so taki pozivi k protestu nedostojni in vse graje vredni.

Vir: Pexels
Naloga šole bi morala biti, da vzgaja učence v kritičnem mišljenju. Vir: Pexels

Plakat je izginil z oglasne deske, fant pa je prišel domov pošteno poklapan in celo prestrašen. Bal se je kazni. A vražiček v njem mu vseeno ni dal miru in čez nekaj dni je napisal pismo županu, v njem zatožil delavce, ki da ne delajo dovolj hitro, in se pritožil, ker je moral pot v šolo podaljševati kar za trikrat.

Čez nekaj dni je dobil županovo vabilo, naj pride v petek ob treh na začetek ulice, kjer bo skupaj z njim odprl cesto. Res so bile takrat, ko je pisal županu, v cestne jarke položene že vse cevi, res pa je tudi, da so jarke začeli pospešeno zasipavati in v petek je bila cesta že tudi asfaltirana.

Za pripravo jedače in pijače ni bilo časa, zato je kupil škatlo piškotov, oblekel belo srajco, si zavezal kravato in počesal na prečko. Ker nisem vedela, na katerem koncu bo slavnostno odprtje, sem s fotoaparatom pritekla, ko je bil trak že prerezan, a vseeno sem lahko naredila zgodovinski posnetek vnuka z županom.

Vnuk Tereze Žerdin z županom Zoranom Jankovićem. Vir: Osebni arhiv
Vnuk Tereze Žerdin z županom Zoranom Jankovićem. Vir: Osebni arhiv

Vnuk pa je potem od sreče kar po eni nogi skakal po pločniku in mimoidočim razlagal, da je odprl cesto, in jim kazal košček traku, ki ga je dobil za spomin.

Na jesenske proteste se je vozil s kolesom, steklenico vode in kravjim zvoncem. Javna graja v šoli, strašenje in kaznovalna politika oblasti očitno delujejo v nasprotni smeri.

Še zmeraj misli s svojo glavo in čuti potrebo, da pove, kdaj in s čim ni zadovoljen.  

Pravzaprav pa bi morala biti tudi naloga šole, da vzgaja učence v kritičnem mišljenju.

Tereza Žerdin
Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.