fbpx
Časoris
Umetnost je osrednji del civilizacije. Vir: Pixabay
Umetnost je osrednji del civilizacije, njeno poznavanje pa civiliziranosti. Vir: Pixabay

O kulturi in umetnosti

Pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje se upokojenci izobražujejo na tistih področjih, ki jih posebej zanimajo, a v aktivni dobi svojega življenja zanje niso imeli ne časa ne možnosti.

Največja gneča je v skupinah za umetnostno zgodovino. Takole pravijo: »Kdor kaj da nase, se vpiše k umetnostni zgodovini.«

Sama sem izbrala učenje tujega jezika, ker sem to učenje bolj potrebovala za podporo svoji samozavesti. Bi se pa želela vsaj nekoliko izobraziti tudi v zgodovini umetnosti. Sploh v zadnjem času, ko pogosto slišimo, da so umetniki in nasploh kulturniki družbeni zajedavci, ki da si ne zaslužijo podpore.  

O nuji, da ljudje živimo s kulturo in spoznavamo umetnost, razmišljam zdaj bolj kot kadar koli prej.

Včasih sta se mi kultura in umetnost zdeli samoumevni. Odkar sta ogroženi, o njiju razmišljam tako, da ju enačim s civilizacijo. In to veliko bolj kot recimo napredek v tehnologijah.

Sprašujem se, če nas te celo ne oddaljujejo od civilizacije, čeprav nam zagotavljajo čedalje večje udobje. Hlastanje za dobrinami, ki jih ponuja razvoj tehnologij, zagotovo nima veliko skupnega s civilizacijo.

Spoznavanje zgodovine umetnosti je v gimnaziji le izbirni predmet. Za posameznike je lahko tudi maturitetni. Če je umetnostna zgodovina le izbirni predmet, bi lahko pomenilo, da se načrtovalcem vzgojno-izobraževalnih programov umetnost ne zdi tako pomembna, da bi jo uvrstili v redni program. Ali umetnosti ne povezujejo s civilizacijo, ali pa civilizacija zanje ni pomembna. 

Dokler kulturniki in umetniki niso bili ogrožena vrsta prebivalstva, tudi sama nisem razmišljala, da bi moralo biti kulturno-umetniško področje del vzgojno-izobraževalnega programa že od prvega razreda dalje, pravzaprav že od vrtca.

Otroci se resda srečujejo z literaturo, gredo sem in tja na kako predstavo, na umetniško razstavo pa skorajda že ne zaidejo. Nekoč je spoznavanje umetnosti veljalo za del splošne omike, izobraženosti in kulturnosti. Seveda so bili tega deležni le privilegirani sloji. Kdor ni bil omikan, je veljal za barbara, nekulturnega in neciviliziranega posameznika ali za necivilizirano primitivno ljudstvo.   

Kako daleč ali kako blizu smo danes Slovenci oznaki barbar? Zgražamo se nad primitivnostjo ali vzvišenostjo tistega, ki nam pripiše ta vzdevek. Samovšečnost nam ne dovoljuje, da bi nas kdo imel za primitivno družbo.

Toda, če sta kultura in umetnost del civilizacije in če tega kaka družba ne prizna oziroma ima kulturnike in umetnike za družbene zajedavce, potem si ta družba pač zasluži naziv: barbari.

V nemščini pomeni »Kinderstube« sobo za otroke, izraz pa se uporablja tudi za dobro vzgojo že od malega. Vzgoja v omikanega človeka naj bi se torej začela že v otroški sobi. Pri prenovi vzgojno-izobraževalnih programov bi morali razmišljati tudi v tej smeri. Človeku, ki zanika pomen umetnosti in kulture, zagotovo manjka »Kinderstube«, manjka mu omika. 

Tereza

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly cloudy
12°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.