Znanje mora najti pot do prav vsakega otroka

V nekaterih šolah učitelji ne razumejo, zakaj otroci z učnimi primanjkljaji potrebujejo prilagoditve.

Klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin pravi, da zato, ker so primanjkljaji pogosto skriti.

»Otrok, ki je slaboviden, potrebuje poleg očal morda še povečevalno steklo in več časa. S prilagoditvami mu ne gledamo skozi prste. Zaradi njih nima nobene prednosti v primerjavi z drugimi otroki.«

Kako se še kažejo primanjkljaji?

Odvisno od posameznega področja: kot težave pri usvajanju opismenjevalnih veščin, težave s sledenjem tempa pouka, težave z organizacijo učenja in dela za šolo.

Težave izvirajo iz bioloških posebnosti delovanja možganov.

Kako prilagoditve pomagajo otrokom s skritimi primanjkljaji?

Z njimi otrokom omogočimo, da znanje gradijo na njim lasten način in v tempu, ki jim ustreza.

Na pojavljanje težav ne moremo neposredno vplivati, lahko pa vplivamo na njihovo izražanje.

To lahko pomeni prilagajanje fizičnega okolja (sedežnega reda, učnega gradiva) ali prilagajanje metod in načinov poučevanja ter ocenjevanja znanja.

Cilji ostajajo za otroke enaki, poti so različne.

Ali jih lahko šole izvajajo brez odločb?

Seveda. Učiteljem je v pomoč, če imajo informacijo, kaj otrok potrebuje.

Vendar lahko način poučevanja in ocenjevanja uravnavajo glede na lastno strokovno presojo.

Ali primanjkljaji ob taki podpori sčasoma izzvenijo?

Ne, težave se lahko zmanjšajo, vendar pa do določene mere ostajajo.

Se pa otrok nauči, kako premostiti primanjkljaje, kako si lahko pomaga in uspešno opravi nalogo primanjkljajem navkljub.

Sčasoma potrebuje vedno manj podpore, in ko v celoti osvoji določeno področje, lahko povsem samostojno in sposobno deluje.

Gojmir Lešnjak je uspešen igralec, a ima še vedno težave pri branju besedil. Pomaga si z zvočnimi posnetki ali pa mu besedilo bere nekdo drug. Še vedno torej uporablja prilagoditve.

Za razmislek

1. Ali na tvoji šoli učitelji uporabljajo prilagoditve?
2. Katere poznaš?
3. Kako se vedeš do otroka, ki jih potrebuje?