Zgodba velike noči

Za kristjane je velika noč največji praznik. Celo večji od božiča!

Na veliko noč se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Verjamejo, da kaj takšnega ni uspelo nikomur drugemu.

Jezus je živel pred približno dva tisoč leti. Ko je bil star 30 let, je začel učiti o Bogu. Nekateri so pripovedovali, da zna delati tudi čudeže. Govorili so, da ozdravlja bolne, da lahko obudi mrtve in da ga uboga celo narava. Veliko je bilo ljudi, ki so ga imeli radi.

Prav to pa ni bilo všeč politikom tistega časa. Odločili so se, da se ga morajo znebiti. Nekega petka so ga pribili na križ, kjer je umrl. Tri dni kasneje je znova oživel. Temu kristjani pravijo vstajenje in ga slavijo na velikonočno nedeljo. Dan kasneje se je prikazal učencema, zato naj bi ta dan botri hodili na obisk.

Pred veliko nočjo kristjani pripravijo drugačen jedilnik kot običajno, saj z njim počastijo spomin na ta dogodek.

Hren z ostrino simbolizira žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ.

Meso spominja na Jezusovo mrtvo telo. Okrogla potica je podobna kroni iz trnjev, ki so mu jo nadeli na glavo.

Posebnost velike noči so pobarvana jajčka (pirhi), ki imajo bogato simboliko. S svojo obliko spominjajo na kaplje krvi; in ko počimo njihovo lupino, po verovanju kristjanov storimo podobno, kot je naredil Jezus tretji dan po svoji smrti, ko je odprl svoj grob in vstal od mrtvih.

Hrana, ki jo uživamo v prazničnih dneh, tako pripoveduje zgodbo. To ni le zgodba o trpljenju, temveč je predvsem zgodbo o veselju. Kristjani se veselijo Jezusovega vstajenja. Zato vse, kar je bilo pri njegovem trpljenju slabega (kri, žeblji, krona, mrtvo telo), postane dobro na praznični mizi (jajčka, hren, potica, meso).

Za razmislek

1. Kaj pri vas jeste za veliko noč?
2. Ali kdaj pomagaš pripraviti jedilno mizo?
3. S čim barvaš pirhe?