Vem, da nič ne vem, vsaj kar se odpiranja šol tiče

Tako bi lahko povzeli zapise številnih staršev in učiteljev na družbenih omrežjih po tem, ko so izvedeli za prve napotke ministrstva za izobraževanje ravnateljem šol in vrtcev.

Številnim se zdijo neživljenjski in nemogoči.

Strinjajo se, da je šola obvezna in da je treba paziti na to, da se virus ne bo širil. Samo tako otroci in učitelji ne bodo zboleli ali pa okužili svojih bližnjih.

A kako doseči, da bo šola še naprej prostor, kjer se otroci ne le učijo, ampak tudi družijo s prijatelji?

Kaj šele vrtec, kjer malčki pogosto potrebujejo tudi objem svojih vzgojiteljic?

In kaj bo s tistimi otroki, ki ne smejo v šolo, čeprav je ta obvezna?

Na primer s tistimi od četrtega do osmega razreda osnovne in od prvega do tretjega letnika srednje šole?

Ali tistimi, ki so bolni oziroma imajo posebne potrebe, denimo cerebralno paralizo?

Odgovori na ta vprašanja ostajajo nepojasnjeni. Vemo, da se bodo še naprej šolali na daljavo, a kakšne posledice bo to pustilo na njih.

Za zdaj pa se med drugim ve, da naj bi ob siceršnjih higienskih pravilih veljalo še:

• 8-10 otrok naj bo v eni skupini v vrtcu,
• otroci naj si ne bi delili igrač in se igrali na zunanjih igralih,
• vzgojiteljice naj skrbijo za to, da bo med otroki zadostna razdalja,
• zaposleni naj uporabljajo zaščitno masko, prav tako devetošolci, ko niso v razredu,
• 10-15 otrok naj bo v eni skupini v osnovni šoli,
• otroci iz različnih skupin naj se po nasvetu NIJZ med seboj ne bi mešali.

Kako bo to delovalo v resničnem življenju, se bo šele izkazalo.

Kajti, kdo zmore desetim dveletnikom dopovedati, naj si ne delijo igrač s prijateljčki?

Ali osemletnikom, naj lepo sedijo dva metra narazen tudi med odmorom?

Za razmislek

1. Ti bolj ustreza šolanje na daljavo ali pouk v šoli?
2. Kaj ti je najbolj všeč doma?
3. In kaj v šoli?