Srbščina, hrvaščina, srbohrvaščina

Zdaj je jasno. Srbohrvaščina je jezik.

Tako vsaj pravijo v britanski tedenski reviji The Economist.

Na območju Bosne, Srbije, Hrvaške in Črne gore, pišejo v reviji, približno 17 mlijonov ljudi govori jezik, ki so mu nekoč rekli srbo-hrvaški ali hrvaško-srbski.

Tudi vaši starši so se ga učili v petem razredu osnovne šole.

Ko je država Jugoslavija, katere del je bila tudi Slovenija, nehala obstajati, je nehala obstajati tudi srbohrvaščina.

Namesto tega se zdaj uporabljajo kar štirje jeziki: bosanščina, srbščina, hrvaščina in črnogorščina.

To je super, ko se je treba pohvaliti, koliko jezikov govorimo. V vsakdanjem življenju pa zna biti zapleteno, še posebej če ne veste, ali se v kraju, ki ste ga obiskali, kruhu reče kruh ali hleb, kavi kava ali kafa, česnu pa češnjak ali beli luk.

Lingvisti in predstavniki nevladnih organizacij iz vseh štirih držav pravijo, piše The Economist, da bosanščina, srbščina, hrvaščina in črnogorščina le različice istega jezika.

Objavili so deklaracijo o skupnem jeziku. V njej so zapisali, da štirje jeziki skupaj sestavljajo policentrični jezik, kot so angleščina, nemščina in arabščina.

Obstajajo razlike v narečjih, pravijo podpisniki, a so to še vedno različice istega jezika, saj lahko vsakdo, ki govori ta jezik, razume drugega govorca.

Slovarček

Lingvist je strokovnjak za jezik.

Deklaracija je javna izjava, razglas.

Policentričen pomeni, da ima več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja.

Za razmislek

1. Koliko jezikov govoriš?
2. Kaj sporoča pregovor, kolikor jezikov govoriš, toliko veljaš?
3. Zakaj so jeziki pomembni za posamezne narode?