Na otoku Rabu so se med drugo svetovno vojno dogajale hude reči.
Italijanska vojska je Neitalijane iz slovenskih mest in vasi tja pregnala, ker so nasprotovali, da bi njihovo ozemlje in tam živeči ljudje pripadli fašistični Italiji, pozneje nacistični Nemčiji.
Slovence in Hrvate so naselili v skromne šotore in jih obdali z bodečo žico. Na nekaj mestih so postavili stolpe, od koder so stražili prestrašene ljudi.
V kraju Kampor na Rabu so 77 let po osvoboditvi taborišča oziroma kapitulaciji Italije odprli razstavo Zadnji pričevalci.
Njegova soavtorica Saša Petejan pravi, da tudi z njo pomaga ohranjati spomine na internacijo v italijanskih fašističnih taboriščih v letih 1942 in 1943.
Zakaj pripravljate razstavo na Rabu?
Prvič po zaprtju taborišča sta kraj spomina in pokopališče rabskih internirancev obiskala predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Republike Hrvaške Zoran Milanović.
Položila sta venec in se poklonila žrtvam internacije.
Če se ti v življenju zgodi nekaj hudega, na primer požig doma, deportacija in internacija, in o tem nihče ne govori, je tako, kot da se ni zgodilo.
Ko se ti predstavnik skupine storilcev opraviči, se začne globoko zdravljenje. V primeru Italije te zrelosti ni premogel še noben politični vrh.
Zakaj se je potrebno spominjati vojne, internacije, tragedij?
Pripovedi o internaciji je potrebno razširiti tudi na druga taborišča, ki se jih ne spominjamo enako kot tistih, povezanih s holokavstom.
Treba je razumeti, kaj je vodilo do nastanka teh prostorov ponižanja in zločinov zoper človeštvo. Ko veš, lahko izbereš drugače.

Komu je razstava namenjena?
Razstavo smo nadgradile z video pripovedjo, prevedeno v štiri jezike. Tako bo informacija, kaj se je zgodilo, podana tudi v hrvaščini, italijanščini, angleščini in nemščini.
To je pomembno, saj je italijanski fašizem med današnjimi generacijami skoraj nepoznan.
Za razmislek
- Kaj veš o drugi svetovni vojni?
- Na kakšne načine ohranjamo spomin na njo?
- Zakaj je to treba početi?