Šola za srečo

Nočem v šolo! Ne maram šole!

Kolikokrat ste že izrekli te besede?

Najbrž velikokrat. In starši so vam potem najbrž pomodrovali, da je v šolo treba hoditi. Da življenje ni samo igra. In da je pametno najprej narediti tisto, kar moramo, da se potem lahko zabavamo.

Starši imajo prav. In njihova naloga je, da vam vse to povedo. In čisto zares je tako, da ne moremo biti nenehno srečni. Pa tudi ne bi bilo prav, če bi se vsi okoli nas nenehno trudili, da bi bili mi srečni. Ker če bi bilo tako, kdo bi se trudil zanje?

Najbolj srečni smo, če se znamo veseliti tudi majhnih stvari. Kajti če ves čas hlastamo po velikih, ki se nam zdijo pomembne, denimo da bomo slavni pevci ali igralci, youtuberji ali blogerji, smo lahko ves ta čas nesrečni.

Sreča je že to, da živimo v državi, kjer otroci najbolje živijo. Tako dobro se imajo samo še otroci na Norveškem.

Srečo znamo ceniti, če smo bili kdaj tudi nesrečni.

Najbolj znani po svoji sreči so Danci. »Skandinavci znajo ceniti majhne, hygge stvari v življenju, ker so za velike in pomembne že poskrbeli,« pravi Meik Wiking, direktor inštituta za srečo.

Ampak tudi otroci, ki pravite, da je šola bedna, imate po svoje prav. Vaše besede so ponekod že slišali.

V šoli Willyja Hellpacha v nemškem mestu Heidelberg so prvi v državi uvedli šolski predmet sreča. Ravnatelja je namreč motilo, da se učenci dobro počutijo na počitnicah in doma, slabo pa pri zobozdravniku in v šoli.

Deset let pozneje imajo tak predmet že v mnogih drugih šolah.

Slovarček

Hlastati pomeni pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa.

Za razmislek

1. Kaj je zate sreča?
2. Zakaj moramo biti kdaj tudi nesrečni, da cenimo srečo?
3. Bi v svoji šoli imela tak predmet?