SonjaNalivno pero, brisalec, barvice, svinčnik, radirka.
Vse to je v vsaki otroški puščici.
A že v višjih razredih osnovne šole se peresa in barvice izgubijo, odrasli pa s sabo nosijo kvečjemu kemični svinčnik. Še več je takih, ki si vse zapisujejo kar v telefon.
V društvu Radi pišemo z roko se trudijo za ohranjanje pisanja. »Upamo, da nas v razcvetu digitalne tehnologije ne bo zapustila zdrava pamet in da ne bomo zavrgli tistega, kar je samo naše,« pravi predsednica društva Marijana Jazbec.
Na pobudo Združenih narodov je 23. januarja mednarodni dan pisanja z roko, v Sloveniji pa so v društvu ta dan raztegnili na ves teden. Letos je posvečen pisanju posvetil v knjige.
»Pisanje z roko ima v ultramoderni realnosti tudi pridih romantike nekdanjih časov. To je spomin na odišavljen pisemski papir, na katerem so se prelivale najiskrenejše misli zaljubljencev. S porumenelih rokopisov lahko spremljamo ustvarjalni proces znanstvenikov in umetnikov. To poskušamo razkriti tudi našim dijakom,« pravi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje – Center, kjer veliko pozornosti posvečajo pisanju z roko.
A pisanje z roko je tudi pomembno za naš razvoj.
»Pri učenju pisanja z roko ne gre le za učenje oblikovanja in povezovanja črk, temveč tudi za urjenje spretnosti prstov oziroma roke in za disciplinirano sledenje navodilom. Vsaka črka ima svojo obliko in to je treba upoštevati,« dodaja strokovnjakinja Tereza Žerdin.
Pisanje z roko namreč zahteva vnaprejšnji premislek in večjo zbranost. Roka mora slediti miselnim ukazom. V tretjem ali četrtem razredu otroci razvijejo svojo pisavo. Pisanje postane avtomatično in hitrejše. Črke začnejo izgubljati strogo začrtano obliko. In tedaj se naredi prostor za ustvarjalnost.
»Ta se kaže tako pri pisavi kot vsebini pisanja,« poudarja Tereza Žerdin.
Slovarček
Strokovnjak je oseba, ki zelo dobro pozna stroko.
Za razmislek
- Zakaj povezujemo stara pisma, napisana z roko, s spomini?
- Koliko se trudiš za lepo pisavo?
- Zakaj moramo kljub računalnikom še vedno znati pisati z roko?
Sandra
Mateja
