Otroci znate povedati, kaj vam ni všeč.
- Ne bi vam bilo všeč, če bi kdo iz šole priredil vašo fotografijo in jo skupaj z žaljivim komentarjem objavil na spletu.
- Ne bi vam bilo všeč, če bi vas kdo tepel na hodniku.
- In ne bi vam bilo všeč, če bi vas kdo otipaval.
To so jasno povedali učenci Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika, ki so vključeni v program Neon – Varni brez nasilja.
Povedali pa so tudi, da žaljivka zanje ni vedno žaljiva; lahko je nekaj prijateljskega, lahko pa je nasilje, odvisno od tega, kdo jo napiše.
S temi odgovori so nam, raziskovalcem, sporočili, da moramo bolje raziskati, kako učenci zaznavajo medvrstniško nasilje.
Tina Pirc, psihologinja
Otroci in odrasli tudi dobro vemo, kako pomembno za vse je dobro počutje v šoli.
Kljub temu se prepogosto zgodi, da nas nasilje preseneti.
Včasih morda celo kdo sluti, da se nekaj kuha, kot se je izkazalo po dogodku na OŠ Šmarje, a dokler se nič ne zgodi, pravzaprav težko ukrepamo.
Še v svetu odraslih je tako.
A če veš, da se tebi ali komu dogaja nasilje, lahko ukrepaš.
Kako pa to ugotoviš?
Če si v dvomih, ali doživljaš nasilje, si odgovori na nekaj vprašanj.
- Kako se počutim?
- Bi se rad o tem s kom pogovoril?
- Potrebujem pomoč?
Obrneš se lahko na prijatelje, starše, učitelje ali druge odrasle osebe, ki jim zaupaš.
Otroci tudi sporočate, da se z medvrstniškim nasiljem srečujete tudi večkrat na mesec.
Če si mu kdaj priča, ga lahko pomagaš preprečevati.
Pomembno je, da se odzoveš. Rečeš lahko na primer: »To ni v redu. Takoj prenehaj.«
Za razmislek
- Kako bi ti odgovoril na vprašanje o žaljivki po telefonu?
- Kaj bi bilo tebi najtežje, če bi se ti zgodilo?
- Kaj v tvoji šoli pomaga pri preprečevanju nasilja?
