Stisko sošolcev otroci lahko zaznate, o njej povejte odraslim

Te po tragičnih dogodkih v Beogradu skrbi?

Tudi na svoji šoli opažaš, da ni vse, kot mora biti?

Doktorica psihologije Katja Košir s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru pozna odgovore na nekatera vprašanja, ki si jih zastavljamo ob podobnih dogodkih.

Ali lahko vnaprej prepoznamo nasilno vedenje?

Ljudje se v kritičnih situacijah vedemo različno.

Stisko mnogo lažje opazimo, kadar se ta kaže navzven, kadar se nekdo vede grobo ali nasilno. Temu pravimo pozunanjanje.

Stiske, ki se izrazijo kot ponotranjanje, pa je težje opaziti. Zato nas takšni izbruhi nasilja vedno znova presenetijo.

Kako potem prepoznati stisko?

Dosedanje izkušnje nam kažejo, da pri ekstremnih dejanjih (kot je npr. streljanje) opozorilni znaki vseeno obstajajo.

Tipičen opozorilni znak je umik iz družbe in odnosov.

Seveda ni nujno, da je umik vedno znak za alarm! Gre za zelo splošen znak stiske.

Takšnemu umiku najpogosteje tudi ne sledi agresivno vedenje. Pogosteje slišimo grožnje ali celo omenjanje tega, kar bo oseba naredila.

Najbolj bi nas moralo skrbeti, da kljub znanju, ki ga imajo strokovnjaki, takšnega vedenja še vedno ne znamo zanesljivo napovedati.

Kakšna je vloga otrok pri prepoznavanju nasilnega vedenja?

Otroci lahko včasih opazite mnogo več kot odrasli.

Naloga otrok je predvsem, da svojo skrb zaupate odraslim.

Z vrstniki ste dnevno več v stiku, z njimi se znajdete v različnih situacijah in zato hitreje opazite spremembe vedenja.

Učitelji z otroki preživijo manj časa in zato njihovo obnašanje slabše poznajo.

Kako lahko ukrepamo?

Dobra strategija je lahko že pogovor. Osebo vprašamo: »Je kaj narobe? Lahko pomagam? Si ok?«

Mladostništvo je obdobje spreminjanja, zato je pogosto težko presoditi, kdaj je nekaj normalna razvojna sprememba in kdaj bi nas določeno obnašanje moralo skrbeti.

Za razmislek

1. Te medvrstniško nasilje skrbi?
2. Se o tem pogovarjaš z odraslimi?
3. Komu zaupaš lastne stiske?