Vojni v Ukrajini žal ni videti konca. Vsak dan spremljamo podobe, ki v nas vzbujajo strah.

Vedeti moramo, da so prestrašeni ljudje bolj vodljivi. Prav tako jih je lažje zavajati kot tiste, ki strah prepoznavajo in se soočajo z njim.
Obenem prestrašeni ljudje težje zavzemajo kritično držo in se aktivno soočajo s problemi.
Strah je zelo pomembno čustvo, ki ga ne smemo zanikati, opozarja psihoterapevtka Alja Adam iz Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.

Kako se otroci soočajo s strahom?
Otroci najbolj trpijo, ko so sami s svojimi strahovi in tesnobami in ko odrasli nimajo časa, volje, sočutja, da bi jim prisluhnili. Strah, ki ga osamimo, postaja vse večji in duši ustvarjalno energijo.
Njegovo nasprotje je ljubezen, ki se rojeva v pristnem dialogu, v nežnem objemu, toplem stisku rok.
Otroke je treba učiti, kako z ljubeznijo pogledati svoj strah, ga ne zanikati, temveč se soočiti z njim.
Kaj lahko storimo, da ublažimo otroške stiske?
Otrokom ne smemo tajiti, kaj se dogaja v Ukrajini. Hkrati jih niti ne smemo strašiti, kot to pogosto počnejo mediji.
Pomembno je, da odrasli, zaradi lastnega strahu in travm, ne odrinemo otrok na stran in da ne pozabimo nanje.
Če otrokom omogočimo, da z nami aktivno sodelujejo v težkih situacijah, bodo razvili pozitivno samopodobo in sočutje ter krepili svojo duhovno naravnanost.
Kaj pomeni aktivno sodelovanje?
Sodelujejo lahko pri dobrodelnih akcijah, na primer zbirajo sredstva za ukrajinske otroke, pripravijo idejo projekta v podporo beguncem, napišejo pismo s svojimi mislimi ali dobrimi željami.
Pomembno je, da se otroci zavedajo, da pripadajo širši celoti, skupnosti. Da so njihova misel, gesta, beseda dobrodošle in pomembne, saj odpirajo prostor ljubezni in sočutju.
Za razmislek
- Imaš kakšno idejo za pomoč Ukrajini?
- Kaj potrebujejo begunci?
- Česa te je strah?