V nedeljo je bil svetovni dan invalidov, danes je dan prostovoljstva.
Oba dneva se pomembno prepletata. Zakaj? Ker so marsikdaj prav prostovoljci tisti, ki invalidom pomagajo v njihovem vsakdanjem življenju.
Nekateri invalidi marsikaj zmorejo narediti sami. Tudi če so na vozičku, na primer, vozijo avto in živijo sami, brez pomoči. Spet drugi potrebujejo pomoč pri najbolj običajnih opravilih, denimo pri pitju. Eni imajo zato zaposlene osebne asistente, drugim priskočijo na pomoč prostovoljci.
Invalidov je veliko vrst: nekateri so slepi, drugi gluhi, tretji ne morejo uporabljati nog in morda niti rok. Nekateri poleg tega ne morejo niti govoriti.
Včasih ne vemo, kako ravnati z invalidi. Bi jim pridržali vrata? Bodo potem užaljeni, ker mislimo, da ne zmorejo?
»Postavili smo toliko pravil, kako ravnati, da smo vsi prestrašeni. Koliko priložnosti zamudimo, ko se ne poskušamo soočati z drugačnostjo. Ravnajmo, kot bi sicer, in če bo kdo naše dejanje napačno razumel, lahko vedno vprašamo – imel sem dober namen, zakaj si se odločil, da me boš napačno razumel?« pravi David Lega, švedski paraolimpijec, ki je postal politik.
Za Petro Greiner, mamo deklice Sofie in ustanoviteljico Zavoda 13 za ozaveščanje o drugačnosti, ki je bila sinoči razglašena za Slovenko leta, je pomembno že to, da jih vidimo.
Če kdo, ki ga sreča na ulici, govori samo njej, Sofii pa ne nameni besede, se ji zdi, da njene Sofie ne vidi. Sofia ne more odgovoriti, ampak prijazna beseda, namenjena deklici, veliko pomeni.
Slovarček
Paraolimpijec je tekmovalec na paraolimpijskih igrah. Na teh se merijo športniki invalidi.
Slovenko leta izmed desetih kandidatk, ki so sebi in okolici pokazale, da zmorejo več kot druge, izberejo bralke revije Jana.
Za razmislek
- Kako ravnaš, kadar vidiš nekoga, ki je drugačen?
- Kaj narediš, kadar si v zadregi in ne veš, kako ravnati?
- Ob katerih priložnostih še ponavadi ne vemo, kaj narediti?