Veš, da je Nova Gorica najmlajše slovensko mesto?
Ne more se pohvaliti z najstarejšo cerkvijo ali posebno kulturno dediščino. A zgodovina jo je izoblikovala na prav poseben način.
Nova Gorica leži tik ob meji z Italijo. Na drugi strani meje leži italijanska Gorica – Gorizia.
Poznamo torej kar dve Gorici?
Tako je.
Nenavadna zgodovina tega mesta se je začela pisati po koncu druge svetovne vojne.
Takrat so v skladu s Pariško mirovno pogodbo določili dokončno mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, ki je Gorico razdelila na dva dela.

Slovenski del Gorice je tako ostal brez mnogih upravno-komunalnih služb in institucij zdravstva, šolstva, kulture in podobno. Vse to je ostalo na italijanski strani.
Sprejeta je bila odločitev o gradnji novega upravnega središča. Tako je nastala Nova Gorica.
Italijanske Gorice pa se je prijelo ime stara Gorica. Tja smo včasih hodili po oblačila, hrano in druge dobrine, ki se jih pri nas ni dalo dobiti.
A zgodba o mestu, razklanem na pol, ni vplivala zgolj na odločitve lokalne uprave.
Močen vpliv je imela tudi na življenje ljudi, ki so se kar naenkrat znašli vsak na svoji strani nove državne meje.
To nenavadno zgodbo o dveh mestih v svoji knjigi opisuje pisateljica Mateja Gomboc.
Središče romana je mesto, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. V njem lahko spremljamo usode štirih žensk, ki jih je zaznamovala delitev mesta na dva dela.
Kako obstaja mesto? So mesto njegove zgradbe? Ali morda ljudje, ki v njem živijo? Njihova čustva, vezi, usode in zgodbe? Njihovi spomini?
O vsem tem ti da misliti nov roman, ki nosi enostaven naslov: Gorica.
Za razmislek
- Katera reka povezuje obe Gorici?
- Poznaš praznični sejem, ki v začetku decembra v Gorico privablja obiskovalce?
- Kaj je simbol Nove Gorice?
