Čas epidemije koronavirusa na ves glas kriči ostani doma.
Ker moramo poziv upoštevati vsi, so v tem času z najbližjimi tako tisti, ki prihajajo iz manjših, kot tisti, ki prihajajo iz večjih družin.
Družina Černetič živi v Mariboru. Mami Marinki ter očetu Mihu delajo družbo štirje sinovi. Gašper bo kmalu dopolnil 14 let, Rok bo vsak čas star 12, Jurij jih šteje 7, Dominik pa ima 4 leta.
V običajnih razmerah v družini Černetič dan začenjajo s skupnim zajtrkom. Po vrtčevskih, šolskih in službenih obveznostih so njihovi popoldnevi ponavadi živahni, saj otroci obiskujejo različne dejavnosti, prav vsak pa skuša najti tudi kaj časa zase. Dan radi zaključijo z družinskim pogovorom.
Epidemija koronavirusa je njihov ustaljeni ritem nekoliko spremenila.
»Poseben izziv je, da smo ves čas doma in da so omejene možnosti izhodov,« pravi mama Marinka. V tem času se je povečala količina gospodinjskega dela, dopoldnevi pa so skoraj v celoti zaznamovani s šolskimi obveznostmi.
»Najbolje se nam obnese, da se držimo šolskega urnika. Celo časa za malico. Osmo- in šestošolec sta pri večini šolskega dela samostojna, drugošolec potrebuje nekaj usmerjanja,« dodaja Marinka Černetič.
Velik zalogaj v tem času so tudi družinski odnosi.
»Pogrešamo svobodo lahkotnih sprehodov, izletov, obiske, druženja. Toda to je priložnost za še globlji stik med nami, je poligon za nove lekcije potrpežljivosti, spoštovanja meja, sprejemanja …«
Černetičevi znajo v teh časih marsikaj ceniti bolje, kot so znali prej; skupen čas, vrt, hrano … »O vsem tem se z otroki veliko pogovarjamo,« pravi Marinka in gojenje hvaležnosti priporoča tudi drugim.
Za razmislek
- V čem vidiš prednosti in slabosti življenja v veliki družini?
- Kako pogosto v tvoji družini sedete k pogovoru?
- Za kaj si lahko hvaležen?