Brez dvomov znanost ne bi napredovala

Mnogi dvomijo v obstoj virusov, tudi koronavirusa, prav tako pa ne zaupajo cepivom. Med njimi so celo učitelji in ravnatelji.

Veliko lahko o virusih izvemo že v učbenikih.

Gregor Torkar s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani pravi, da se osnovnošolci od 1. do 9. razreda se pri različnih predmetih seznanijo, kako virusi izgledajo.

»Izvedo kako veliki so, zakaj potrebujejo gostitelja in gostiteljsko celico, kakšen je njihov razvojni cikel in kakšne posledice povzročijo svojim gostiteljem. To ni samo človek, ampak tudi rastline in živali.«

Že to je veliko, ampak najbrž ni vse?

Ne, učijo se tudi o različnih primerih virusov, običajno takšnih, ki prizadenejo človeka in so povezani z njegovim zdravjem.

Spoznajo zdravstvene posledice in preventivne ukrepe, povezane s higieno, higieno kašlja in kihanja ter razkuževanjem rok.

To so osnove, ki jih spoznajo, ne gredo pa v osnovni šoli v podrobnosti.

Kaj pomeni, če odrasli dvomijo v to – že v osnovni šoli – pridobljeno znanje?

Na to je zelo težko odgovoriti.

Za nas raziskovalce in znanstvenike je dvom pravzaprav osnovno gonilo. Toda znanosti ne znamo vedno primerno predstaviti v javnosti.

Obenem osnovnošolsko in srednješolsko znanost preveč ozko razlagamo – kot neizpodbitna dejstva.

Vemo pa, da so se skozi zgodovino teorije in zaključki spreminjali.

Ali se učenci tega zavedajo?

Ne, ker se preveč osredotočamo na rezultate znanosti, premalo pa jim predstavljamo, kako znanost dejansko nastaja in kako kritični morajo biti pri vrednotenju teh podatkov.

V poučevanje premalo vključujemo sporočilo, da je treba znova in znova raziskovati. Na žalost te znanstvene pismenosti v naši družbi nimajo niti otroci niti odrasli.

O tem premalo vzgajamo. Prav tako imamo premalo pravih komunikatorjev znanosti. To je osnovna težava, ko spremljam objave po družbenih omrežjih ali časopisih.

Za razmislek

1. Kaj ste se učili o virusih?
2. Zakaj je treba v vsako stvar podvomiti?
3. O čem dvomiš ti?