Angleško govoreče države in zanimive razlike v jeziku

Angleško danes po vsem svetu vsaj malo razumemo skoraj vsi. Kje pa je največ tistih, ki jo govorijo kot svoj materni jezik?

Če k temu dodamo še države, kjer jo uporabljajo v veliki meri oziroma kot drugi tuji jezik, se lestvica spremeni: Indija osvoji prvo mesto, za njo pa so ZDA, Pakistan, Nigerija, Filipini, Združeno kraljestvo, Tanzanija, Južnoafriška republika, Kenija in Kanada.

Kakšne so razlike v jeziku?

Razlikujeta se v izgovarjavi, za kar je veliko razlogov: nanjo lahko vpliva naglas ali pa drugi jeziki, ki jih govorijo na nekem območju.

Do razlik prihaja v črkovanju in slovnici. Barvo in program bi v britanski napisali kot »colour« in »programme«, v ameriški »color« in »program«.

Tudi besedišče ni povsem enako: včasih iste stvari poimenujejo s povsem različnimi izrazi, recimo stanovanju lahko rečemo »flat« (britansko) ali »apartment« (ameriško).

Prav tako se pozdravljajo na različne načine:

Avstralija – G’day
Irska – Hows the form?
Nova Zelandija – Kia ora
Južnoafriška republia – Howzit
Združeno kraljestvo – Alright?
Združene države Amerike – Whassup?

Angleščina ima veliko svojih lokalnih različic, saj so nanjo vplivale različne družbene, politične in kulturne posebnosti.

Britanska angleščina se nanaša na narečje angleščine, ki ga govorijo in pišejo v Združenem kraljestvu. To najpogosteje uporabljamo v evropskih državah in angleško govorečih državah Afrike in južne Azije (Indija, Pakistan, Bangladeš). Vendar se tovrstna angleščina izjemno razlikuje tudi znotraj Združenega kraljestva: Irci zvenijo povsem drugače kot nekdo iz severa države.

Ameriško angleščino govorijo v ZDA, najpogosteje pa jo uporabljajo še v Latinski Ameriki in vzhodni Aziji (Kitajska, Japonska, Filipini).

Kanadska angleščina zveni kot britanska, zapisana pa izgleda kot mešanica ene in druge različice.

Avstralska in novozelandska angleščina se zaradi naglasa zelo razlikujeta od drugih oblik, vendar pa sta v svojem zapisu zelo podobni britanski.