Zadnja leta se k nam priseljuje vedno več ljudi, saj so razmere za življenje pri nas precej dobre.
A ni bilo vedno tako.
Nekdaj so Slovenci in predvsem Slovenke zapuščali domovino in šli »s trebuhom za kruhom«.
V drugi polovici 19. stoletja – ko so gradili Sueški prekop in potrebovali tujo delovno silo – so Primorke množično odhajale v Kairo in Aleksandrijo, v Egipt. Zato so jih klicali aleksandrinke.
Doma služb ni bilo, tam pa jih je bilo na pretek in še plače so bile štirikrat višje.
Delale so kot varuške, dojilje, kuharice, sobarice, hišne pomočnice. Slovele so kot izjemne delavke in zaposlitev urejale tudi svojim sorodnicam in znankam.
Tako jih je bilo sčasoma tam kar 7.000.
Življenje tako daleč stran od družine in otrok je bilo težko, a je imelo tudi svetle trenutke.
Aleksandrinke so stkale prijateljske vezi med seboj, tuji otroci so jih imeli raje kot svoje mame, bile so spoštovane, živele v premožnih družinah, s plačilom, ki so ga pošiljale domov, pa so izšolale svoje otroke, obnovile hiše.
V Slovenijo so se nekatere vrnile ob upokojitvi oziroma takrat, ko so zaslužile dovolj denarja. Zadnje so prišle v 70. letih prejšnjega stoletja.
Kako so živele, vemo predvsem zaradi Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink.
Prav je, da smo Primorci in nasploh vsi ponosni na dediščino, ki so jo s svojo zavzetostjo do svojih družin dale aleksandrinke.
Borut Pahor, predsednik republike
Pred leti so odprli muzej, včeraj pa jim je zaradi dokumentiranja življenja in ohranjanja njihove zapuščine zahvalo vročil predsednik republike.
Zahvalil se je vsem, ki se trudijo, da doma, v Egiptu in nasploh ohranimo pošten spomin na njihovo usodo.
Slovarček
Dojilja je ženska, ki doji tuje dojenčke.
Za razmislek
- Kaj pomeni rek »s trebuhom za kruhom«?
- Kje še živijo slovenski izseljenci?
- Zakaj je ohranjanje kulturne dediščine pomembno?
