Dženana Brkić. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Dženana Brkić Foto: Sonja Merljak/Časoris

Nikoli se ni počutila kot tujka

Facebooktwittergoogle_plus

Dženana Brkić prihaja iz Ključa, zelo majhnega mesta iz okolice Bihaća.

Za pot v Slovenijo se je odločila, ker je spoznala, da ji Ključka gimnazija nudi premalo znanja.

»Na koncu tretjega letnika se je večina sošolcev odločila, da bo šla študirat. Pogovarjali so se, kam bodo šli, in vsi so nekako razmišljali o tujini. Prijateljica mi je rekla, da bo šla v Nemčijo. Rekla  je, da ji Bosna ne more nuditi, kar bi ona želela. Tedaj sem tudi jaz začela razmišljati o odhodu. Z očetom, ki je živel v Celju, kjer je delal v gradbenem podjetju, sem se eno leto pregovarjala, dokler ni popustil.«

Prvo leto je preživela sama. Oče je med tednom delal na Hrvaškem, v Celje je prihajal za konec tedna. Kasneje se ji je pridružila še mama in zdaj skupaj živijo že leto dni.

»Na začetku sem se samo učila in delala. Najprej v McDonald’su, zdaj v Zari.«

Nikoli ni gledala na Bosno kot na deželo pomanjkljivosti, čeprav je ves čas čutila razliko. »Ko so prišli domov sorodniki iz Slovenije ali drugih držav, sem čutila razliko. Moja gimnazija mi je lahko dala veliko, a jaz sem želela še več. To zdaj imam in to se zdaj vidi – po uspehu, po idejah, ki jih imam, po načinu razmišljanja. Vedno sem imela velike cilje, in zakaj jim ne bi sledila, če sem imela priložnost.«

Dženana in njeni sošolci na Ključki gimnaziji. Vir. Osebni arhiv

Dženana in njeni sošolci na Ključki gimnaziji. Vir. Osebni arhiv

V Sloveniji se je zaradi jezika vpisala v tretji letnik. Na srečo je imela v razredu Bosanko, ki je bila njen »Google prevajalnik«, kot se pošali. »Zaradi tega mi je bilo lažje. Nekateri sošolci so me razumeli, drugi malo manj, ampak ob koncu leta sem že znala toliko slovensko, da sem se lahko z njimi pogovarjala tudi brez pomoči.«

Dženana je muslimanka, a v vsem tem času ni čutila, da bi bila drugačna. »Nikoli se nisem počutila kot tujka. Sprva so me spraševali o moji domovini in veri, o hidžabu in o tem, ali ga moramo nositi. Povedala sem jim, da je obvezen samo za pravoverne muslimanke.«

Mostar. Vir: Wikipedia.

Mostar. Vir: Wikipedia.

Sošolci so poznali Bosno. Vedeli so, da so južnjaki bolj temperamentni, vedno nasmejani, zelo prijazni in da bodo vedno vsakogar sprejeli medse. Obiskali so Sarajevo in Mostar. In zato so vedeli tudi, da je to majhna in lepa država, a tudi država, ki mladim ne more ponuditi služb.

»Če si bolj ambiciozen, če želiš postati psiholog ali profesor matematike, ne boš dobil dela. Na žalost vsi odhajajo, večinoma v druge evropske države, ki jim lahko ponudijo boljšo prihodnost. Moj brat je v Nemčiji, sestra je sicer v Bosni, ampak moji prijatelji so v Nemčiji in Švici.«

Sošolcem je veliko govorila o šolskem sistemu, o načinu učenja in profesorjih.

»Vedno sem imela za povedati same dobre stvari, le za razliko v šolskem sistemu nisem našla opravičila. Ta je res prevelika. Testi so v Bosni lažji, kemijo in biologijo se naučiš na pamet, greš pisati in dobiš štirico ali petico. Tu je pa treba povezovati stvari, snov moraš razumeti, če hočeš dobro pisati teste. Angleščina je veliko težja in še vedno mi povzroča težave, čeprav sem lansko poletje skoraj dva meseca preživela v Edinburgu na Škotskem in jo ves ta čas pilila.«

S prijateljicami v Edinburgu. Vir: Osebni arhiv

S prijateljicami v Edinburgu. Vir: Osebni arhiv

Prav zaradi tega potovanja je odložila maturo. Četrti letnik je končala že lani, a mature ni šla pisat. Težave ji je poleg angleščine povzročala še slovenščina.

»Čuti se, da nisem Slovenka, čeprav se trudim, da bi bila moja slovenščina čim boljša. Zdaj se že lahko pogovarjam v angleščini in verjamem, da mi bo matura uspela,« pravi Dženana, ki bi rada študirala psihologijo, a se bo vpisala na socialno delo, ker meni, da za psihologijo nima dovolj znanja.

Še vedno občuti domotožje, vendar manj kot prve dni. Pogreša tudi prijatelje in profesorje, šole pa ne. Stike ima še z dvema prijateljema, na Facebooku in Instagramu, vsak mesec obišče tudi sestro in nečake.

Rada ima značilne bosanske jedi, kot so sarma, kvrguša, to je piščanec pečen v testu, in baklava, čeprav najraje jé mesni burek.

Baklava. Vir: Wikipedia

Baklava. Vir: Wikipedia

»Od slovenskih jedi imam najraje potico.«

Sicer pa Bosna ni dosti drugačna od Slovenije, pravi. Bosanci imajo radi nogomet, otroci igrajo še košarko in odbojko, poslušajo Dina Merlina in Divlje Jagode, gledajo ameriške romantične komedije, kot sta Spomin v srcu (A Walk to Remember) in Krive so zvezde (The Fault of Our Stars), od pravljic pa imajo najraje Sneguljčico.

Njene misli so zdaj usmerjene v maturo. Veliko se uči, a prepričana je, da ji bo uspelo, da se bo lahko vpisala na študij socialnega dela. Izbrala ga je, ker bi rada pomagala ljudem, tako kot so drugi pomagali njej, ko je pomoč najbolj potrebovala.

 

Slovarček

Dober dan: Dobar dan.

Hvala: Hvala

Nasvidenje: Doviđenja

Ime mi je Dženana: Ja sam Dženana

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
Bosna in HercegovinaDženana BrkićGimnazija Celje - Centerizobraževanjeprihodnostšola

Sonja • 19. 2. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor