Nikoli ne rešuj nasilja z nasiljem. Bodi boljši.

Pevka Alya se je z glasbo začela ukvarjati že zelo zgodaj.

Že kot majhna deklica je občutila, kako je, če si drugačen; če te vrstniki zato ne sprejemajo. Uteho je našla v glasbi, ves čas pa so ji stali ob strani tudi starši.

Pri petih letih je posnela svojo prvo televizijsko reklamo, ki so jo predvajali po celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Pri sedmih je začela obiskovati glasbeno šolo.

Nadaljevala je s plesom, hodila je k solo petju, v drugem razredu je že imela svojo plesno skupino. Sodelovala je na številnih šolskih in obšolskih dogodkih. To je bil njen način izražanja, tam se je počutila domače.

»A to nekaterim ni bilo prav, morda tudi zato ne, ker so tudi sami to želeli početi, a niso mogli. Veliko je bilo psiholoških igric, ki so bile sicer otroške, a tudi te lahko pustijo posledice pri tistih, ki nimajo opore v starših in ki nimajo svojega hobija, kjer lahko sprostijo jezo, žalost, veselje, skratka svojo energijo,« pravi Alya.

Zdaj ko je že odrasla pevka – letošnjo pomlad je na primer izdala album največjih uspešnic Iz dnevne sobe –, pravi, da je treba tistim, ki te v življenju prizadenejo, odpustiti. Sama to počne tako, da jim pošilja ljubezen.

Ali je v svetu glasbe prisotno nasilje?

Do zdaj nasilja v sveti glasbe nisem zaznala. Zdi se mi, da smo glasbeniki bolj čiste duše.

Ste bili kdaj sami priča nasilju?

Bila sem mu priča in v manjši meri sem ga tudi sama doživela.

Ko je moja znanka doživljala psihično nasilje, sem se ji vedno postavila v bran. Sem pač človek, ki ne more gledati krivice. Tedaj sem se malo več družila z njo in sem jo poskušala zaščititi, tako da sem si pridobila kakšnega somišljenika. Skupaj smo se potem počutili bolj varni.

V osnovni šoli so me v nekem obdobju precej psihično ustrahovali, verjetno ker sem bila drugačna. Izpostavljala sem se z umetnostjo in nekateri tega niso mogli dobro sprejeti.

Se mi je tudi zgodilo, da sem bila fizično napadena, ko sem šla iz šole. Tedaj so se starši postavili zame; borili so se kot risi in so zadevo tudi rešili. Vesela sem, da imam starše, ki me podpirajo.

Zdi se mi pomembno, da take izkušnje ne pogrevaš, ampak da jo sprejmeš, predelaš in da verjameš v pozitivne ljudi, ker niso vsi taki.

Kako ste to predelali?

Najprej sem bila seveda kot otrok zelo žalostna in besna. Kasneje sem začela brati različne knjige, predvsem psihološke, saj me je psihologija od nekdaj zanimala. To mi je pomagalo.

Zavedam se, da taki ljudje ne dobijo v življenju dovolj ljubezni. Poskušala sem nanje gledati s tega vidika. Predvsem pa se mi je zdelo pomembno, da jim odpustim, kajti zamere so najslabša možna rešitev v življenju. Prinesejo vse drugo kot srečo in zdravje.

Mislim, da je treba v življenju odpuščati in biti boljši. Če ti nekdo naredi nekaj neljubega, mu pošlješ ljubezen. Ljubezen vedno zmaga, verjemite mi.

Kakšen nasvet bi danes dali mali Alyi?

Zdaj bi ji rekla, vse bo v redu. Glavo gor, napolni se z ljubeznijo in nihče ti ne bo mogel narediti nič hudega. Proti ljubezni smo brez orožja.

Kaj pa otrokom, ki so priče nasilja, kot ste bili tedaj vi?

Otroku, ki vidi nasilje, bi svetovala, naj pove staršem ter učiteljem in psihologinji na šoli, če je to možno.

Najslabše je biti tiho, saj lahko s tem narediš veliko škode tistemu, ki ga zmerjajo ali ustrahujejo; lahko dobi denimo občutek, da se nihče ne postavi zanj.

Prav je, da se pove tudi zato, ker mogoče tisti, ki nekaj počne, morda niti ne ve, da to kar dela, ni v redu. Včasih nekdo nekoga ustrahuje, ker želi sebe povzdigniti, in se ne zaveda, da s tem drugemu povzroča stisko.

Če pa si sam ustrahovan, je prav, da se odpreš. Ne zapiraj se pred drugimi, povej svojim bližnjim, staršem, prijateljem. Vprašaj za nasvet, kaj lahko narediš. Predvsem pa vedi, da isto z istim nikoli ni dobro. Nikoli ne rešuj nasilja z nasiljem. Bodi boljši.

Kaj lahko pri preprečevanju nasilja naredijo odrasli?

Lahko se pogovorijo z razrednikom, psihologom, ravnateljem, odvisno od tega, kako resna je zadeva.

Otroci so naš zaklad in prav je, da se postavimo zanje. Nima smisla čakati in upati, da se bo vse razrešilo samo od sebe. Te stvari je treba takoj reševati, saj lahko otroku pustijo doživljenjske posledice. Že manjše oblike nasilja lahko nekomu, ki je bolj nežen, povzročijo veliko škodo.

Zakaj je treba reči ne nasilju?

Ker to ni prav, to ni prava pot. Treba se je podpirati, treba je biti dober drug do drugega. Vsaka stvar, ki ima pridih negativizma, ni naravna, ni prav.

***

Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju z ISA institutom in v okviru programa Varni brez nasilja.

Reci ne nasilju. Logo. Vir: ISA insititut