fbpx
Časoris
Oče in sin.

Neverjetna leta oziroma priročnik za uporabo otrok

Starši si pogosto zaželijo, da bi z otrokom dobili še priročnik z navodili za uporabo.

A takega priročnika ni. Tako se vsaj zdi. Uporabniki programa Neverjetna leta (The Incredible Years), ki ga je pred 30 leti razvila ameriška klinična psihologinja dr. Carolyn Webster-Stratton, menijo drugače.

»Starše učimo, kako naj se igrajo z otroki in kako naj sledijo njihovim potrebam, kako naj skrbijo zanje in kako naj jih imajo radi, da jih ne bodo obenem že preveč nadzirali,« na predstavitveni strani projekta pojasnjuje Carolyn Webster-Stratton. »Otroci hočejo našo pozornost. Ta je lahko zelo močan vzgojni ukrep, če z njo nagradimo njihovo pozitivno vedenje.«

Bistvo programa pa ni le v delu s starši majhnih in malo večjih otrok, ampak tudi v delu z otroki in z učitelji. Učiteljice, ki so poskusile metodo v svojih razredih, so zadovoljne. »Metoda ni namenjena le otrokom z ADHD, prav vsi lahko nekaj odnesejo od nje,« v predstavitvenem videu zagotavlja učiteljica Amy Jones.

Življenjsko in uporabno

Bi tak priročnik za ravnanje z otroki, ki je po besedah Carolyn Webster-Stratton uporaben v različnih družbah in kulturah, deloval tudi v Sloveniji?

Priročnik Neverjetna leta.
Priročnik Neverjetna leta.

»Bi,« pravijo starši in v en glas zatrjujejo, da so navdušeni nad spremembami, ki jih zaznavajo. Vse, kar so se naučili, je zelo živ­ljenjsko in zelo uporabno.

Treninge starševstva po metodi Neverjet­na leta izvajajo v različnih ustanovah, med njimi tudi Družinskem centru Mala ulica v Ljubljani.

Jana Nunić jih je obiskovala od septembra 2016 do januarja 2017. »V družini smo se želeli na boljši, prijaznejši način spopadati z vsakdanjimi vprašanji in težavami v odnosu med starši in otroki. Namesto vpitja, kazni in groženj smo želeli vzpostaviti odnos, v katerem bi bilo čim manj slabe volje in čim več zadovoljstva.«

Po njenih besedah je bil trening starševstva najboljša stvar, ki se jim je lahko zgodila. »Z možem sva se naučila poudarjati pozitivne stvari in ignorirati negativne, ki so nepomembne, ne samo pri otrocih, ampak tudi pri drugih stvareh v življenju. Naučila sva se, da ne iščeva popolnosti in da ne čakava na rezultat, ampak uživava v celotnem procesu, na primer pri igri z otrokom ali pri kakšnem opravilu, ne glede na to, ali bo izzid popoln oziroma takšen, kot sva si ga zamislila.«

Naučila sta se tudi, da otroka ne vkalupljata v prepričanja, kakšen bi moral biti, ampak ga sprejemata takšnega, kot je, četudi je drugačen od njunih pričakovanj in od drugih otrok. »Okrepila sva svojo doslednost in znanje postavljanja meja. Do nekaterih sprememb je prišlo takoj, druge pa smo doživeli šele nekaj mesecev po končanem treningu. Na žalost nekatere stvari hitro pozabimo, zato je dobro, da imava zapiske in knjigo Neverjetna leta, s katerimi osveživa spomin.«

Manj diagnoz

Direktorica Javnega zavoda Mala ulica Eva Strmljan Kreslin, ki tudi sama izvaja treninge starševstva po metodi Neverjetna leta, pravi, da delovanje koncepta dokazujejo številne neodvisne znanstvene raziskave v različnih državah.

Eva Strmljan Kreslin. Vir: Osebni arhiv.
Eva Strmljan Kreslin. Vir: Osebni arhiv.

»Otroci bistveno popravijo svoje vedenje, izboljšajo pa se tudi odnosi v družini in med partnerjema, saj konflikti z otroki vplivajo na celotno družino. Program izhaja iz Amerike, a je zelo razširjen v Veliki Britaniji in v skandinavskih državah, predvsem na Norveškem. Del projekta smo kot najbolj laični od vseh izvajalcev v Sloveniji postali s pomočjo norveškega finančnega mehanizma.« Nosilci projekta so strokovnjaki na oddelku za pedopsihiatrijo na pediatrični kliniki, treninge starševstva pa poleg Male ulice izvajajo še v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani ter v nekaterih centrih za socialno delo po vsej Sloveniji.

»Program deluje preventivno, dobri rezultati pa se pokažejo tudi pri otrocih s hiperaktivnostjo in motnjami pozornosti ali s kakšno drugo diagnozo. Na Norveškem so z njim za 40 odstotkov zmanjšali število odločb za otroke s posebnimi potrebami. Nekatere študije kažejo, da 70 odstotkov otrok nima diagnoze še eno leto po koncu programa,« pravi Eva Strmljan Kreslin.

Dober odnos z otrokom

Na treningih se starši učijo, kako pristopiti k otroku, kako graditi odnos ter kako izboljšati razumevanje in ravnanje z otrokom.

»Medtem ko so starši na treningu, so otroci v varstvu, in sodelavke, ki so ta čas z njimi, pravijo, da se drugače obnašajo že po tretjem, četrtem srečanju,« dodaja Eva Strmljan Kreslin. Treningi trajajo štiri mesece, in sicer 15 srečanj po dve uri. Program je zelo natančno določen in povsod enak. Udeleženci v tem času gledajo različne filme, v katerih lažje prepoznajo tudi svoje napake, igrajo vloge in iščejo rešitve za različne situacije. Prav dolgotrajnost procesa je njegova največja vrednost in ključ do uspeha, saj starši počasi usvajajo in utrjujejo znanja ter gradijo drugačne vzorce ravnanja. Znanje, pridobljeno na treningih starševstva, se zato razlikuje od znanja iz knjig in revij. Tega imajo starši nekaj časa v glavi, a se jim zlahka zgodi, da se v nepredvidljivi situaciji odzovejo v skladu s starimi vzorci.

Na obali. Vir: Pixaby/CC
Na obali. Vir: Pixaby/CC
Izmenjava izkušenj

Obenem si na treningih starši lahko izmenjujejo izkušnje, pripovedujejo o težavah, vidijo, da niso sami, in predvsem hitreje prepoznajo napake, ki jih delajo, ker jih opazijo tudi pri drugih. Ker se naučijo, kako vzpostaviti odnos z otrokom, pa tudi, kako poskrbeti, da bo ta dober, mu lažje postavljajo meje in po potrebi kaznujejo. »Kaznovanje sicer poskušamo omejevati. Učimo se, da lahko šele na devet pohval pride ena graja. Tako spodbujamo pozitivno vedenje in ignoriramo negativnega,« pripoveduje Eva Strmljan Kreslin.

Otroci so namreč navajeni, da se starši odzovejo, ko gre nekaj narobe. Dokler se mirno igrajo, jim ti ne posvečajo pozornosti, ampak hitro pomijejo posodo po kosilu, preberejo elektronsko pošto ali poklepetajo po telefonu. Odzovejo se šele, če se kaj zgodi; če se na primer med seboj spreta bratec in sestrica. S tem nehote spodbujajo nezaželeno vedenje, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. Opaziti bi morali, da se otrok mirno igra, bere ali ustvarja, in ga pohvaliti.

Dinozavrova šola

Lani so v Mali ulici ponudbo dopolnili še s programom za otroke, stare od štiri do osem let, ki se imenuje Dinozavrova šola. Te skupine so precej manjše, v njih je po šest otrok. Srečanj je 18 in trajajo po dve uri in pol. V tem času se otroci veliko igrajo, vendar je program usmerjen v prepoznavanje čustev in igranje vlog.

Otroci namreč marsikdaj ne znajo prepoznati svojih čustev. Jokajo, starši pa jim ob tem še prigovarjajo, da bo vse v redu, in jih poskusijo zamotiti. Zato otroci (in starši) ne vedo, ali so jezni, žalostni, besni, prestrašeni. »Učimo jih, da je pomembno prepoznati čustva in jih poimenovati, da razlikujejo, ali so jezni, razočarani, besni, žalostni, obupani, ljubosumni. Ko enkrat usvojijo izraze, ki opisujejo to paleto čustev, naredijo tudi že prvi korak k temu, da bodo znali ravnati z njimi. Če ne vedo, kaj se jim dogaja, če vedo le, da bi najraje nekaj vrgli ob tla, nekaj raztrgali ali nekoga udarili, mi pa jim ob tem še prigovarjamo, saj ni nič ali celo naj vse skupaj pozabijo, se nikoli ne naučijo, kako ravnati s svojimi čustvi. To se v odraslosti lahko pokaže kot velika težava, še zlasti pri moških,« pojasnjuje direktorica.

Starševstvo. Vir: Pixabay.
Starševstvo. Vir: Pixabay.
Kaj bi torej morali vedeti vsi starši?

»Ko otrok joka, je zelo pomembno, da prepoznamo njegovo stisko in se z njim pogovorimo. Začnemo lahko z opisom dogajanja, recimo jokaš, žalosten si, in mu tako pomagamo priznati njegovo čustvo. Nato pa pustimo, da pove, zakaj je žalosten. Ne smemo takoj reči, ‘saj ni nič takega’. Nadaljujemo lahko denimo z besedami: Verjetno si zelo razburjen, ker ti je fant vzel žogo, kaj misliš, kako pa se on počuti? Zakaj misliš, da je to naredil? Bi lahko bilo drugače? Predvsem je pomembno, da opisujemo stanje, da jim zagotovimo, da bi tudi mi bili razburjeni, če bi se nam kaj takega zgodilo, nato pa vprašamo, kaj misli, da bi lahko naredil, da se pomiri? Ali pa, kaj bi lahko naslednjič naredil drugače,« svetuje Eva Strmljan Kreslin.

***

Opomba: Prispevek je bil objavljen v torek, 6. junija 2017, v Jani pod naslovom Trening starševstva, zakaj pe ne?! Ponatisnjen je v dogovoru z Jano.

Sonja

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala.

Zakaj podpreti Časoris?

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
8°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.