Surfer z Downovim sindromom. Foto: Petra Pavličič
Nejc Sedej. Foto: Petra Pavličič

Nejc je deset let opazoval surferje. Nato je še sam stopil na desko.

Facebooktwittergoogle_plus

Nejc Sedej poleti najraje sedi ob vznožju kamnitega pomola in opazuje valove.

Ob tem pomolu se pozibava tudi beli čoln, s katerim se Šime Garbajs iz centra Big Blue Sport odpelje po tiste jadralce na deski, ki so jih veter in valovi predaleč odnesli.

Nejc je star 15 let in ima Downov sindrom.

Poletja preživlja na surferski plaži na Bolu na Braču, saj so njegova mama Petra, oče Dule in sestra Špela surferji. Tudi najmlajša sestra Pika je letos že stopila na desko.

Nejc in Šime sta dobra prijatelja.

Ko je Nejc to poletje nekega dne po skoraj desetih letih vsakodnevnega opazovanja valov in surferjev nenadoma začel govoriti, da bi tudi on surfal, mu je Šime prisluhnil.

Surfer z Downovim sindromom. Foto: Petra Pavličič

Foto: Petra Pavličič

»Najprej sem mislil, da se heca. A potem je to ponovil še večkrat. Rekel je tudi mami in tako smo se dogovorili, da bi poskusila,« pripoveduje Šime, absolvent magistrskega študija športne vzgoje na ljubljanski Fakulteti za šport.

»Zame je to bil velik izziv. Predvsem zato, ker sem razmišljal, kako pristopiti k takemu otroku. Običajno je otroke strah stopiti na desko, bojijo se globine. Ali pa tega, da bo jadro padlo nanje. Nejko pa nas je vse presenetil. Stopil je na desko, kot da že nekaj let to počne, in se odpeljal. Njegova vožnja seveda ni bila taka kot pri otrocih, ki so opravili deseturni tečaj. Potreboval bo veliko več ur, da se bo lahko vozil kot drugi. Mislim pa, da mu bo uspelo. Prav gotovo pa je že zdaj eden prvih otrok z Downovim sindromom na svetu, ki je poskusil jadrati na deski,« pravi Šime, ki je na spletu poskušal odkriti še kakšnega, a ga ni našel.

Surfer z Downovim sindromom. Foto: Petra Pavličič

Foto: Petra Pavličič

Nejčeva mama Petra je njegove odločitve zelo vesela.

»To je surfarska plaža in Nejc nas je vrsto let gledal, kako surfamo. Pomembno se mi zdi, da je sam izrazil to željo. In da je zdaj del dogajanja. Vsem se je pohvalil, ko mu je uspelo. To je zelo dobro za njegovo samozavest.«

Nejc ima za sabo dve uri surfanja. Drugo uro se je učil, kako se naredi obrat.

»Že to, kar je dosegel, je veliko. Če se bo pa naučil, da se odpelje in vrne, bo pa super,« pojasnjuje Petra.

Surfer z Downovim sindromom. Foto: Petra Pavličič

Foto: Petra Pavličič

Največ ji pomeni, da je Nejc zelo zadovoljen, ker surfa. Nejc se namreč zaveda svojih pomanjkljivosti; da slabše govori in da njegovi mlajši sestri že veliko več vesta in zmoreta kot on.

»Zdaj se lahko počuti bolj enakovrednega, zato sem res vesela. Nisem si mislila, da bo kdaj hotel surfati. Zdi pa se mi, da je bil najbolj srečen, ko je padel v vodo in je lahko vpil ‘V vodo, v vodo’. Nekajkrat je po mojem zanalašč spustil jadro,« se nasmeje Petra.

»Surfanje je fino,« ob tem doda Nejc. »Jaz bi še surfal.«

Do konca počitnic bo prav gotovo še stopil na desko. In če bo treba, se bo Šime nekoč tudi ponj odpravil z belim čolnom. Da jih valovi odnesejo, se namreč lahko zgodi tudi najboljšim.

 

Slovarček

Študent je tisti, ki obiskuje fakulteto.

Absolvent je študent, ki je že poslušal vsa predavanja na fakulteti in mora do zaključka študija še opraviti manjkajoče izpite in diplomsko oziroma magistrsko nalogo.

Tisti, ki se vpiše na magistrski študij, nadaljuje študij na fakulteti po treh oziroma štirih letih študija na prvi stopnji.

 

Za razmislek

  1. Zakaj je za otroka, ki ima Downov sindrom, jadranje na deski velik uspeh?
  2. Zakaj je Šime rekel, da je bilo poučevanje Nejca velik izziv?
  3. Si že kdaj poskusila stati na deski?
image_print
Facebooktwittergoogle_plus
BolBračDownov sindromjadranje na deskiNejc Sedejsurfanje

Sonja • 30. 8. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor