fbpx
Časoris
Rešitev je lahko sodelovanje otrok pri odločitvah. Vir: Freepik
Rešitev je lahko sodelovanje otrok pri odločitvah. Vir: Freepik

Nehati moramo s prstom kazati na druge

Otroci smo vedno izpostavljeni kot »naslednja generacija«. Vsi dobro poznamo klišé otrok, prikazanih kot naslednjih voditeljev sveta, tistih, za katere je treba paziti, da izkoristijo ves svoj potencial.

Ampak ali je za nas res poskrbljeno, da si lahko ustvarimo optimalno življenje in počutje?

Eno izmed najbolj vplivnih okolij za otroke je šola, še posebej za najstnike v času koronavirusa.

V letih, ko si kot družba prizadevamo za vključenost, potrebujemo vodjo – najpogosteje je to učiteljica v šoli. Potrebujemo sicer takega učitelja, ki nas bo navdušil za svoj predmet.

Kot pa smo vsi opazili, je v letih 2020 in 2021 prišlo veliko izzivov, s katerimi smo se morali soočiti. Med njimi najbolj izstopa koronavirus in s tem učenje na daljavo ter delitev družbe, ki je posledica raznih političnih in socialnih težav. Otroci in mladi posledice občutimo predvsem pri izobraževanju.

Strinjam se s svojo prijateljico, ki pravi: »Učitelji nas vedno manj motivirajo in upoštevajo. Vsi samo sedimo za ekrani, medtem ko poslušamo duhamorno predavanje zastarelih predmetov. Sploh ni prostora za izražanje mnenj. Kako naj se potem počutimo slišane?«

Tudi če so nekatere šole odprte za pouk, smo skriti za maskami množice in zgubljamo individualnost. To postaja bolj in bolj očitno z odraščanjem, ko razvijamo in utrjujemo svojo osebnost in se hkrati povečuje generacijska razlika med učencem in institucijo.

Rešitev je lahko sodelovanje otrok pri odločitvah, ki se nanašajo nanje. V nekaterih šolah je to praksa, vendar so takšni »otroški parlamenti« zares slišani in upoštevani le na nekaterih.

Pomemben je občutek skupnosti. Ko je ta občutek ne le prisoten, ampak poudarjen, pride do spoštovanja med odraslimi in otroki ter v celotni skupnosti učencev. Na moji šoli nas je vseh skupaj 3000, zato je toliko bolj zahtevno postaviti sistem, kjer smo vsi enaki in imamo enake možnosti.

Rebecca Agius Jager
Rebecca Agius Jager. Vir: Osebni arhiv
Rebecca Agius Jager. Vir: Osebni arhiv

Izzivi pri doseganju enakosti so vsepovsod.

Kdo je kriv za odsotnost v razredu? Smo učenci krivi, ker se ne moremo zbrati pri pouku? Ali so res učitelji krivi, ker nimajo motivacije motivirati še nas?

Prenehati moramo kazati s prstom krivde na druge. Če želimo zabrisati delitev, ki se vedno bolj povečuje, se ne smemo obnašati, kot da smo nasprotniki.

Otroci smo res »naslednja generacija«, vendar to ne pomeni, da nimamo pravice živeti v harmoniji in enakem spoštovanju z ostalimi generacijami.

Rebecca Agius Jager, UNICEF-ova junior ambasadorka

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Vprašanje meseca

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Snow
0°C
 

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa