fbpx
Časoris
Daniel Sami Blažič na posvetu projekta SKOZ v Portorožu. Foto: Matej Drobež
Daniel Sami Blažič na posvetu projekta SKOZ v Portorožu. Foto: Matej Drobež

Nadarjenost odpira vrata, a kaj če je nihče ne opazi?

Nadarjenost je precej kompleksen pojem, na katerega velikokrat gledamo kot na nek vudu, na nekaj, kar nam je bilo položeno v zibelko, in od takrat smo, hočeš nočeš, nadarjeni za neko stvar.

Osebno mi ta pogled ni ravno pri srcu, saj se mi zdi preveč fatalističen, poleg tega pa podcenjuje, če ne celo zanemarja nekatere bistvene faktorje, ki vplivajo na razvoj posameznika.

Po mojem mnenju je nadarjenost mešanica genskih predispozicij in okolja, v katerem odraščamo.

Omembe vredno je, da na oboje najpogosteje bistveno vplivajo naši starši, in zato ni nujno enostavno določiti, kaj je botrovalo čemu. Kljub temu menim, da je tu bistveno okolje.

Naj dam nekoliko absurden primer.

Če se učimo hoditi po rokah vsak dan od svojega 2. rojstnega dne naprej, bomo do takrat, ko gremo v šolo, že precej dobri v tem, tudi če imajo naši starši težave z ravnotežjem. Tam bodo seveda vsi navdušeni nad našo nenavadno sposobnostjo in hitro bomo označeni za nadarjene za hojo po rokah. Kar naenkrat nam bo ta sposobnost še bolj pri srcu, saj bomo videli, da smo v tem res dobri, in zaradi tega bomo še bolj navdušeno trenirali, dokler ne bomo nazadnje boljši od najboljših akrobatov.

Če povzamem, kar danes razumemo kot nadarjenost, ni v mojih očeh nič več kot to, da si v nečem bistveno boljši od velike večine posameznikov, kar je najpogosteje posledica dejstva, da si temu posvetil veliko časa in energije.

Na posvetu SKOZ so imeli besedo tudi dijaki. Foto: Matej Drobež

Ne glede na to, kako jo definiramo, nadarjenost lahko odpira marsikatera vrata.

Če ljudje opazijo, da na nekem področju kažeš velik potencial oziroma zanimanje, se ti hitro ponudijo razne možnosti za dodatno razvijanje tega interesa.

Meni osebno je to med drugim prineslo možnost spoznati ljudi, od katerih se res veliko naučim – tako mentorje kot tudi vrstnike. Kljub temu da imam sam sicer pozitivno izkušnjo, pa bi se dalo marsikaj izboljšati.

Problem namreč nastane, če tvojega potenciala ali interesa ne opazijo, kar se lahko kaj hitro zgodi, glede na to da je za nekatere edino merilo tega nekaj testov nadarjenosti v 5. razredu osnovne šole.

Zaradi tega bi bilo smiselno aktivnosti, ki so zdaj pogosto na voljo samo tistim, ki so po tem merilu označeni za nadarjene, ponuditi čim več mladim, saj jim to v ključnih letih daje možnost, da spoznajo, kaj jih zanima in kaj bi radi počeli kasneje v življenju.

V prihodnosti bi si želel na tak ali drugačen način prispevati k izboljšanju sveta, v katerem živimo.

Daniel Sami Blažič. Foto: Matej Drobež

Vsaka družba ima številne probleme, ki jih je treba rešiti, in za to potrebuje posameznike, ki so dobri v tem, kar počnejo – nadarjeni, če hočete.

Marsikdo bi idejo, da je vsak posameznik sposoben kaj prispevati k napredku družbe, označil za preveč utopično, ampak osebno se mi zdi, da je pri pravih pogojih to povsem realistično.

Če se navežem na odgovor na prvo vprašanje, ima vsak ob pravilni vzgoji možnost biti uspešen na določenem področju, in če se mu razvijanje te »nadarjenosti« omogoči tudi kasneje v življenju, je to recept za posameznika, ki ima sredstva in željo prispevati k napredku družbe in morda človeštvo povleči en korak naprej.

Na posvetu projekta SKOZ v Portorožu so učenci, učitelji, strokovnjaki, predstavniki ministrstva in gospodarstva razpravljali o nadarjenih. Foto: Matej Drobež
Na posvetu projekta SKOZ v Portorožu so učenci, učitelji, strokovnjaki, predstavniki ministrstva in gospodarstva razpravljali o nadarjenih. Foto: Matej Drobež

Zagotovo nisem edini med mojimi vrstniki, ki ima take želje za prihodnost, ampak težko bi rekel, da je to prevladujoča mentaliteta.

V tem pogledu imamo vsi skupaj še veliko prostora za izboljšave, saj bi bilo super, če bi tako mislilo čim več ljudi, ne le srečniki, ki so bili na podlagi testa, ki so ga rešili kot 11-letniki, določeni za nadarjene in so zato imeli priložnost za intenzivnejše poglabljanje svojih interesov.

Ravno zaradi tega mislim, da so projekti, kot sta SKOZ (projekt za nadarjene za zahodno regijo) in RaST (projekt za nadarjene za vzhodno regijo), definitivno korak v pravo smer, saj spodbujajo, da ima čim več dijakov dostop do različnih aktivnosti za poglabljanje in odkrivanje interesov, ne samo tisti, ki so označeni za nadarjene.

Idealno bi bilo v prihodnosti to idejo čim bolj razširiti na celoten izobraževalni proces.

Dejstvo je, da se ljudje ne rodimo z enakim potencialom, ampak če se te razlike med izobraževanjem samo povečujejo, namesto da bi se zmanjševale, ustvarjamo družbo, v kateri se posamezniki delimo na elito in vse ostale, to pa se je, če se ozremo v preteklost, večkrat izkazalo za slabo idejo. 

Daniel Sami Blažič, tretji letnik, Gimnazija Vič, Ljubljana

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Clear
-4°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.