fbpx
Časoris
Sončni zahod. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Sončni zahod. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Moje poletje: Popoln trenutek

Letos me je poletje kar presenetilo in s tem tudi počitnice. Kadar pomislimo na počitnice, imamo v glavi morje, sonce, proste ure in spanje do popoldneva. Skratka same odlične stvari.

Tudi jaz sem na to pomislila, ko sem končala z vsemi testi in spraševanji. A izkazalo se je, da moje počitnice sploh niso bile tako super. Prav nasprotno, bile so slabe. No, vsaj jaz sem jih tako doživela.

Čeprav sem velik del počitnic preživela na morju, sem se počutila zelo slabo. Občutek sem imela, da sem zaprta v škatlo, kjer zmanjkuje kisika. Kot bi neprestano stala na mestu, svet pa se je samo premikal mimo mene. Vsi so uživali v poletni brezdelnosti, sama pa sem čutila bedno. Navajena sem, da vedno nekaj delam, da se nekaj dogaja, da imam obveznosti. Med poletjem pa tega nenadoma ni bilo.

Tako sem nekega dne sama hodila po plaži in gledala sončni zahod. Razmišljala sem o sebi. Moram reči, da je bilo malo čudno. Vedno sem se izogibala razmišljanju o sebi, rajši sem ta čas delala kaj produktivnega. Poleg tega sem vedno rajši pomagala drugim in se trudila, da bi bolje razumeli sebe. Ampak te počitnice sem želela pomagati sebi in razumeti samo sebe.

Nisem razumela, zakaj ne morem uživati v trenutku, zakaj nisem srečna, ampak nenehno nekaj načrtujem. To so bile moje misli celo poletje. Bolj ko sem se trudila, da bi se razumela, manj sem se razumela. Bolj ko sem se trudila biti srečna, manj sem bila.

Oče mi je celo poletje govoril, naj si najdem nekaj, s čimer se bom osrečila. Bolj sem to stvar iskala, manj stvari mi je bilo všeč. Stvari nisem in nisem dojela.

Tako sem gledala v sonce, ki je zahajalo, in razmišljala. V tistem trenutku pa sem začutila prelepo toploto, ki se je ne da opisati. Nimam pojma, kaj je to bilo. Zdaj, ko gledam nazaj, si to razlagam, kot da me je objela sreča. Bil je samo en trenutek. Trenutek popolne sreče. Trenutek, ki sem ga imela samo jaz, sama s seboj. Trenutek, ki mi je dovolil videti, da sreča obstaja.

Vem, da mi verjetno ne verjamete in da razmišljate, da imam bujno domišljijo in da se to dogaja v pravljicah. Popolnoma vas razumem, ker še pred dvema mesecema tudi sama tega ne bi verjela. Poleg tega ne pričakujem, da boste razumeli, kajti le želela sem vam to povedati.

Ljudje se velikokrat počutimo same in nesrečne in največkrat tudi smo, pa četudi je okoli nas veliko ljudi. Vsak od njih ima svoje probleme, poleg tega jih vsakdo doživlja drugače. Prav bi bilo, da si med seboj pomagamo.

Moja zgodba je  namenjena prav temu, da spoznaš, da sreča obstaja. To sem se naučila to poletje. Če sreče trenutno ne vidiš, to še ne pomeni, da je ni. Vsak jo namreč vidi drugače. Poleg tega pa je lahko sreča veliko bližje, kot misliš, samo dovoliti si jo moraš videti. Pregovor pravi, da za vsakim dežjem posije sonce. Danes pregovor razumem in si ga tudi večkrat ponovim, saj se popolnoma strinjam z njim. Na žalost je pa tako, da vedno ko pada dež, nikjer ne vidimo sonca.

 

Vesna Đukić, 9. razred, Osnovna šola Franceta Bevka, Ljubljana

***

Na natečaj Moje poletje je prispelo sedem prispevkov. Med njimi smo izbrali tri najboljše in  jih nagradili s priznanjem. Vse prispevke bomo objavili v rubriki Šola in jaz.

Sonja

Merljak Zdovc je urednica Časorisa. Je zelo radovedna in rada spoznava ljudi in njihove zgodbe. Veliko piše in včasih posname tudi kakšen video. Vesela bo, če ji pišeš.

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Cloudy
11°C
 

Vprašanje meseca

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa