fbpx
Časoris
Miti in resnice o vrstniškem nasilju. Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Miti in resnice o vrstniškem nasilju

Z vrstniškim nasiljem se lahko bolj uspešno spoprijemamo, če o tem problemu poznamo dejstva.

Žal o vrstniškem nasilju obstaja vrsta napačnih prepričanj, ki lahko prispevajo k temu, da se nasilje dogaja, pogosto tudi stopnjuje in ga je težko ustaviti. Naj navedem nekatere izmed njih.

Danes je že vse nasilje. Ti otroci so čisto preveč občutljivi.

NI RES. Pomembno je, da znamo vrstniško nasilje razlikovati od drugega (motečega) vedenja. Bistvene značilnosti vrstniškega nasilja so: 

  • neravnovesje psihične, socialne ali fizične moči med osebo, ki nasilje doživlja, in tisto, ki ga izvaja;
  • zavesten namen povzročitve škode drugi osebi;
  • v daljšem časovnem obdobju se pojavi večkrat (lahko gre tudi za enkraten hujši dogodek).

Vrstniško nasilje je nekaj normalnega in je del odraščanja. Mladi se morajo naučiti postaviti zase in z vrstniškim nasiljem se samo utrdijo.

NI RES. Vrstniško nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur. Osebam, ki ga doživljajo, lahko povzroči veliko škode in trpljenja. 

Saj je šlo samo za hec, ne smeš vsega vzeti tako zares. Otroci so pač otroci. Fantje so pač fantje.

NI RES. Včasih se komu, ki izvaja nasilje, zdi to zabavno, a osebi, ki nasilje doživlja, lahko to povzroči veliko škode.

Nasvet »Udari ga/jo nazaj« deluje.

NI RES. Nasilje se bo lahko posledično še stopnjevalo. Poleg tega bi v tem primeru oba izvajala nasilje in nihče se ne bi počutil varnega, močnega in svobodnega. 

Mladi, ki doživljajo vrstniško nasilje, s svojim obnašanjem sami prosijo za to.

NI RES. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če se pri učencu pojavlja moteče vedenje, je pomembno, da se z njim pogovorimo in naredimo načrt, kako preoblikovati njegovo vedenje, da bo ustreznejše.

Žrtve vrstniškega nasilja so le otroci in mladi, ki so bolj zadržani in se ne znajo vključiti v skupino.

NI RES. Vrstniško nasilje se lahko zgodi komurkoli.

Mladi, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za vrstniško nasilje.

NI RES. Raziskave kažejo, da osebe s temi lastnostmi glede doživljanja vrstniškega nasilja niso bolj ogrožene kot druge.

Tisti, ki izvajajo vrstniško nasilje, imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin.

NI RES. Tudi nekateri mladi, ki imajo odličen uspeh in/ali izhajajo iz uglednih družin, izvajajo nasilje.

Vrstniško nasilje se pojavlja le na nekaterih šolah.

NI RES. Nasilje se lahko dogaja na vsaki šoli. Gre za precej nevarno prepričanje, s pomočjo katerega nekateri prikrivajo vrstniško nasilje in opravičujejo nedejavnost na področju preprečevanja vrstniškega nasilja.

Vrstniško nasilje se pojavlja predvsem na poti v šolo in iz nje, ne pa v šoli.

NI RES. Tudi to prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Največ vrstniškega nasilja se namreč dogaja v šoli, po navadi na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih.

V večjih mestih, večjih šolah in v večjih oddelkih je več vrstniškega nasilja kot v manjših.

NI RES. Večina raziskav je pokazala, da velikost mesta ter velikost šole in oddelka ne igrajo pomembne vloge v pojavnosti vrstniškega nasilja.

Varovalni dejavniki, ki prispevajo k bolj uspešni preventivi vrstniškega nasilja so tudi: 

Varna šola, kjer je ničelna toleranca do vrstniškega nasilja

V šolah, ki jih učenci in učenke zaznavajo kot varen prostor za učenje in druženje, imajo celostni pristop za preprečevanje vrstniškega nasilja.

Vključeni so zaposleni v šoli, vsi učenci in vse učenke ter njihovi starši.

Ne ukrepajo le takrat, kadar se nasilje pojavi že v hujših oblikah, ampak delujejo preventivno.

Oblikovana imajo jasna pravila o ravnanju v primeru vrstniškega nasilja in posledicah za tiste, ki bi ga izvajali.

Na takšnih šolah obstaja ničelna toleranca do vrstniškega nasilja. Učence, zaposlene in starše ozaveščajo o vrstniškem nasilju in jih spodbujajo, da do nasilja oblikujejo odklonilen odnos.

Učijo jih, kako se v primeru vrstniškega nasilja odzvati ustrezno (asertivno), in jim omogočajo, da te veščine urijo. Spodbujajo tudi razvoj socialnih veščin, posebej empatije.

V okolju, kjer prevladuje prepričanje, da je nasilje neustrezen in neuspešen način za doseganje ciljev in reševanje konfliktov, je oseb, ki bi ga izvajale, manj.

Tudi kadar pride do vrstniškega nasilja, se otroci, ki ga doživijo, odzovejo samozavestneje in odločneje ter prej poiščejo pomoč.

Tudi tisti, ki nasilje opazijo, so bolj pripravljeni pomagati svojim vrstnikom in vrstnicam, ki nasilje doživljajo. Bolj pripravljeni so tudi prositi za pomoč odrasle, saj glede na pretekle izkušnje pričakujejo, da jih ne bodo ignorirali in jim bodo poskušali pomagati.

Na takih šolah pojavnost vrstniškega nasilja spremljajo sproti in sproti prilagajajo tudi ukrepe (npr. s povečanjem nadzora na območjih, kjer se nasilje pojavlja, z aktivnostmi za otroke in odrasle …).

Pozitivna klima na šoli in v oddelkih

Tudi zaznavanje dobrega vzdušja v oddelku, občutka pripadnosti in povezanosti s sošolkami in sošolci, sodelovanje, medsebojno spoštovanje, pomoč drug drugemu in občutek, da jih drugi obravnavajo pravično, otrokom daje moč, da se lažje spoprimejo z izkušnjami vrstniškega nasilja v šoli ali zunaj nje.

Podporna socialna mreža

K podporni socialni mreži spadajo prej omenjeni sošolke, sošolci in zaposleni na šoli ter družinski člani in članice, prijatelji  in prijateljice … Torej vsi, ki otroka podpirajo in mu stojijo ob strani tudi v težkih trenutkih, kot je doživljanje vrstniškega nasilja.

Bistveno pa je, da ima otrok/mladostnik vsaj en odnos z odraslo osebo, ki je stabilen in varen. Pomembno je, da ima vsaj nekoga, ki mu zaupa in o katerem ima občutek, da se lahko nanj zanese tudi v težkih trenutkih.

Ta oseba je lahko kdo od družinskih članov, ni pa nujno. Lahko je tudi kdo od zaposlenih na šoli.

Če ima otrok izkušnje, da se na večino odraslih lahko zanese in jim zaupa, bo hitreje in lažje poiskal pomoč, kadar se bo znašel v težavah.

Občutek nadzora nad situacijo

Če ima otrok izkušnje uspeha pri reševanju različnih problemov, konfliktov, mu bo to lahko v pomoč tudi v primeru vrstniškega nasilja.

Zaradi preteklih pozitivnih izkušenj se bo lažje samozavestno in odločno postavil zase in poiskal pomoč, če jo bo potreboval.

Realna, pozitivna samopodoba in samospoštovanje

Otroci, ki imajo boljše mnenje o sebi in verjamejo vase, se lažje spoprijemajo z vrstniškim nasiljem, saj manj verjamejo informacijam, ki jim jih o njih podajajo osebe, ki jih poskušajo ponižati.

Članek o tem, kako z otroki in mladimi govoriti o pozitivni samopodobi in samozaupanju, lahko najdete tukaj.

Osebna prožnost

Osebna prožnost nam pomaga, da si opomoremo in ponovno vzpostavimo ravnovesje po stresnih dogodkih in težkih izkušnjah ter izpopolnjujemo strategije za spoprijemanje s problemi.

Pri otrocih in mladih jo lahko spodbujamo na primer tako, da jim pomagamo pri prepoznavanju in odkrivanju njihovih pozitivih lastnosti, močnih področij in zastavljanju realnih, dosegljivih in njim pomembnih ciljev.

Zanimiva dejavnost, ki jo lahko izvajamo v oddelku, je igra Skriti prijatelj, v kateri vsakdo v oddelku izžreba ime enega sošolca ali ene sošolke.

Nato ga/jo nekaj časa opazuje in poskuša prepoznati njegove/njene talente, pozitivne lastnosti, vrline.

Na koncu mu/ji poda povratno informacijo o opaženem in to podkrepi s primeri vedenj.

Samouravnavanje čustev

Pri spoprijemanju s problemi nam pomaga tudi zmožnost ustreznega uravnavanja čustev.

Z učenci se je dobro pogovoriti, da so vsa čustva, prijetna in neprijetna, pomembna in je prav, da jih izražajo, a ustrezno in v ustreznih situacijah (če npr. oseba, ki doživlja nasilje, joka vpričo povzročitelja nasilja, daje temu še večjo moč, če pa joka vpričo nekoga, ki mu zaupa in jo posluša, ji to lahko pomaga).

Z otroki in mladimi se lahko pogovorimo tudi o situacijah, v katerih smo mi doživljali neprijetna čustva, in o tem, kaj nam je pomagalo v takih trenutkih – morda bi to lahko pomagalo tudi njim.

Asertiven odziv v primeru provokacij in vrstniškega nasilja

Nekatere osebe, ki nameravajo izvajati nasilje, sprva opazujejo, kako se obnašajo ljudje okoli njih.

Pozorne so na to, kdo se odziva samozavestno in odločno (asertivno) in bi takoj, ko bi nad njim začele izvajati nasilje, rekel, naj nehajo, in nekomu o tem povedal.

Te pogosto pustijo pri miru. Bolj se jim zdijo zanimivi tisti, ki se na provokacije odzivajo plašno in se le umaknejo in o tem nikomur ne povedo.

Osebe, ki imajo namen izvajati nasilje, pričakujejo, da se jim ti ne bodo upirali, zato se pogosto odločijo, da bodo izvajali nasilje nad njimi.

K sreči se je asertivnega vedenja mogoče naučiti.

Napotke, ki lahko otrokom in mladim pri tem pomagajo, lahko najdete v prispevku Zakaj se mi (lahko) dogaja vrstniško nasilje?

Kako otrokom pomagati, če ugotovimo, da doživljajo vrstniško nasilje?

Poskušajmo ostati mirni. Paničen odziv ali obtoževanje otroka, ki doživlja nasilje, v primeru, da je kršil katerega od dogovorov (npr. »Saj sem ti rekel, da punci ne pošiljaj fotografij, na katerih si nag!«), bo situacijo samo še poslabšalo.

Otroka podprimo, mu verjemimo in ga poslušajmo.

Pomembno je, da ga poskušamo razumeti in ne potolažiti glede tega, kar se mu je zgodilo, oziroma to minimalizirati (npr. saj so se samo hecali, to ni nič takšnega, saj se dogaja skoraj vsakomur ipd.).

Povejmo mu, da je to, kar se mu dogaja, nasilje, da je takšno ravnanje napačno in da je zanj kriva oseba, ki ga povzroča.

Vprašajmo ga, koliko časa se nasilje že dogaja, kaj vse se je zgodilo ter na kakšne načine je že poskušal rešiti problem in kakšni so bili izidi.

Povejmo mu, kaj lahko v tem primeru storimo. Za pomoč pri ukrepanju se povežimo z učitelji in/ali z zaposlenimi v šolski svetovalni službi.

Če otrok doživlja spletno nasilje, mu povejmo, naj zlonamernih objav ne briše in ne komentira, naredi naj posnetke zaslonov ter objave shrani za dokaz.

Pomagajmo mu, da žaljive objave ali strani prijavi administratorjem strani, osebo, ki je izvajala nasilje, pa blokira. Če sta je ogroženi varnost in življenje oseb, je potrebno obvestiti policijo.

Več o tem, kako lahko v primeru vrstniškega nasilja ukrepajo zaposleni na šoli in starši tako otrok, ki nasilje doživljajo, kot tistih, ki ga izvajajo, najdete v prispevku Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja

Kdo še lahko pomaga?

Literatura

Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Štirn, M., Pirc, T., Zabukovec Kerin, K., Minič, M., Kocbek, K., Šibilja, J., in International Center of Assault Prevention (ICAP) (2018). Varni brez vrstniškega nasilja: priročnik za izvajanje programa v osnovni šoli. Ljubljana: ISA institut.

***

Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA instituta.

Reci ne nasilju. Logo. Vir: ISA insititut
image_print
ISA Institut

ISA Institut

Vsebine pripravljajo psihologinje dr. Tina Pirc, mag. Mateja Štirn, Mateja Dolinar in Katarina Kocbek.

Prispevki nastajajo v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, ali v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Dodaj komentar

Pomagajte nam

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte, da bomo lahko še naprej ustvarjali kakovostne vsebine. Postanite Časorisov podpornik!

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Sunny
31°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.