fbpx
Časoris
Otroci se niso mogli naučiti brati, ker pouka v prvem razredu skoraj ni bilo. Vir: Adobe Stock
Otroci se niso mogli naučiti brati, ker pouka v prvem razredu skoraj ni bilo. Vir: Adobe Stock

Leto šole, ki je ni bilo

Urška hodi letos v drugi razred. Šolo ima rada, ker se tam tudi igrajo, in v šoli ima otroško družbo. Je edinka in njihova hiša stoji na samem.

Lani je bila učenka prvega razreda. Bolj na papirju kot v resnici. Večji del leta naj bi pridobivala znanje pred zoom ekranom. A tega ni marala. In starša je nista silila. Na zoom pouk se tudi onadva ne spoznata. Tako kot onadva pa se tudi Urška dobro znajde na domačem vrtu in med domačimi živalmi. Hitro opazi, kaj je treba postoriti, in k delu je ni treba nikoli priganjati. Z veseljem se ga loti sama od sebe. Za šolo pa …

Za domačo nalogo naj bi na primer prebrala četrt strani dolgo besedilo. Prostodušno se je vprašala: Kako naj pa preberem, če ne znam brati? In starša sta to dobro razumela. Če še ne zna brati, pač ne more izpolniti domače naloge. In brati se ni mogla naučiti, če pa pouka v prvem razredu skoraj ni bilo. Tisto, preko računalnika, tudi zanju ni bil pouk, čeprav je za večino otrok bil. Letos naj bi imela nekaj ur dodatne tedenske pomoči, da bi nadoknadila zamujeno iz prvega razreda. Se bo v štirih urah tedensko res lahko naučila vsega, česar se v prvem letu šolanja ni mogla naučiti? Zraven pa še vse, kar sodi v program drugega razreda. Pa še nekaj ur na teden je ne bo pri rednem pouku, ker bo imela individualnega. Razen, če bo imela tega po rednem pouku, ko bo že utrujena in vsega naveličana.

Zakaj ne bi Urška raje hodila še eno leto v prvi razred in bi tako lahko preverili, če je res zoom kriv, da se še ni naučila brati? Pouk opismenjevanja je sicer res raztegnjen na prva tri leta šolanja, a abecedo in vezavo črk v besede se učijo le v prvem razredu. Urška ne pozna skoraj nobene črke, zna pa jih preslikati malo po svoje. A nekakšno pravilo velja, naj otroci prva tri leta ne bi ponavljali razreda. In tako v spričevalu piše, da napreduje v 2. razred; brez temeljnega znanja. 

Ravnatelji šol so lani in letos pogosto čakali na navodila šolske oblasti, kako v danih razmerah načrtovati, organizirati in izpeljati pouk. Tudi učitelji so želeli navodila. A prepričana sem, da ravnatelji in učitelji dosti bolje poznajo razmere v svojem šolskem okolišu in da bi se večina odločila otrokom v prid po lastni pameti, če ne bi bilo birokratskih ovir. 

Urškini starši ne bi imeli nič proti, če bi deklica še enkrat obiskovala prvi razred. Ne vem, če jim je kdo to predlagal, kajti sedanje usmeritve so drugačne, čeprav gredo v škodo otroku. Lahko bi vzgojne predmete obiskovala v drugem razredu, izobraževalne pa v prvem. Urška gotovo ni edina drugošolka, ki se lani v prvem razredu ni naučila ne črk in ne številk. Pa tudi ne angleških besed za barve, če jih tudi v maternem jeziku še ne pozna. 

Kdorkoli bo rekel, da se v danem stanju ne da narediti prav ničesar, bom vedela, da ne ve, kako poteka pouk, da ne ve niti tega, da se novo znanje pridobiva na starem znanju, in da so zanj pomembnejši neživljenjski predpisi kot otrokove življenjske izkušnje. 

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje meseca

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Showers
1°C
 

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa