Odmevi na Zgodbe otrok sveta. Foto: Sonja Merljak/Časoris
Almina Ćosić. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Vsaka zgodba pomaga razumeti, da imamo vsi pravico do varnosti

Facebooktwittergoogle_plus

V Časorisu smo v petek razglasili zmagovalce natečaja za najboljše odzive na Zgodbe otrok sveta.

Ob tem smo ugotavljali, da smo ponosni prav na vse prispele odzive. Sodelujoči so se namreč vživeli v zgodbe in razmišljali, kako bi se sami počutili, če bi se morali seliti v tujo državo.

Za rokav smo sedaj pocukali še tiste, ki so v Zgodbah otrok sveta sodelovali neposredno.

***

Almina Ćosić obiskuje Gimnazijo Velenje. Nekoč je šolo obiskovala v Lukavcu blizu Tuzle v Bosni in Hercegovini. Svojo zgodbo prihoda v Slovenijo je delila s Časorisom in njegovimi bralci.

Danes pravi: »Vesela sem, da sem bila del tega projekta. In zelo me veseli, da se nekdo zanima za mojo zgodbo. Tudi sama sem prebrala zgodbe drugih otrok in opazila sem veliko razlik v kulturi in tradiciji. Verjamem pa, da smo vsi otroci istega sveta in da zato zmoremo biti velika družina. Zame je bilo sodelovanje zelo pozitivna izkušnja.«

***

O Almininem sodelovanju v projektu Zgodbe otrok sveta je spregovorila tudi njena razredničarka, Jožica Plešnik.

»Lani sem v novo šolsko leto pospremila tri dijake, ki so se preselili v Slovenijo iz tuje države. Almina je v domovini že končala 3. letnik. Zaradi nepoznavanja slovenskega jezika pa se je odločila, da se znova vpiše ta letnik.«

V razredu dijakom, ki so prišli iz tujega okolja, ni bilo lahko, se spominja Jožica Plesnik. Morda jim je bilo v tolažbo, da so se družili med sabo. »Toda Almina se je dobro zavedala, da se mora sama truditi, da bo vključena v razred, zato ni želela biti izolirana v manjši skupini.«

K projektu je pristopila z veseljem in tudi danes gleda na sodelovanje kot na pozitivno izkušnjo. »Bila je vesela in ponosna, da so lahko sošolci in profesorji brali o njej in tako morda bolj opazili vsakodnevne ovire, ki jih je morala premagovati. V kolektivu so sodelavci z veseljem sprejeli novico o nastajajočih Zgodbah otrok sveta, z veseljem prebirali o Almini ter ji skušali po svojih močeh pomagati, zlasti pri jeziku.«

Almina je bila med sošolci sinonim za delavnost, pogum, vztrajnost in močno voljo. Danes je sicer zamenjala razred, ker se je odločila, da bo še enkrat obiskovala 3. letnik in zvišala ocene, saj želi čim bolje opraviti maturo.

»To odločitev in njeno vztrajnost na poti do cilja vsi njeni sošolci občudujejo. Ko se skušajo včasih postaviti v njeno vlogo, se jim zdijo njihovi problemi majhni. Kot razredničarka ocenjujem, da je Alminina zgodba velik poduk za vse. V razredu smo bili tudi priča odhodu ostalih dveh tujcev iz šole. Enemu se ni uspelo integrirati in se je obupan vrnil v domovino, za drugega je bila šola pretežka. Projekti, kot so Zgodbe otrok sveta, so zelo dobrodošli, saj prek njih drugače dojemamo tudi lastne težave.«

***

V projektu so sodelovali tudi na Gimnaziji Celje – Center.

Njihov ravnatelj, Gregor Deleja, pravi, da zaradi sodelovanja v projektu dijaki drugače gledajo na sošolce in sošolke iz tujine.

»Zaradi sodelovanja pri branju in interpretaciji objavljenih zgodb so jih videli z drugačne perspektive, kar je izjemnega pomena za razumevanje. Projekti, kot so Zgodbe otrok sveta, prinašajo več znanja in več vedenja, kar vedno vodi k boljšemu razumevanju ter posledično k strpnosti in sprejemanju.«

Ravnatelj dodaja, da bi bilo nadaljevanje projekta smiselno!

»Gre za preprosto povedane zgodbe, ki so razumljive tudi najmlajšemu medijskemu občinstvu, torej tistemu, ki jih bo lahko ponesel naprej po svoji življenjski poti.«

***

Ena od zgodb govori tudi o Eloni Ajazaj, ki obiskuje III. osnovno šolo v Celju.

Ravnatelj Aleksander Verhovšek nam je zaupal: »Elona je bila sprva zadržana in je oklevala glede možnosti, da bi svojo zgodbo predstavila na način, ki ste ga predlagali.«

Še vedno namreč velja, pojasnjuje ravnatelj, da se učenci, ki se priselijo v Slovenijo, najvarneje počutijo v družbi podobnih.

»Četudi je Elona zelo odprta, prijazna in pridna deklica, ima težave pri vključevanju. Vstopa v skupnost, ki se med sabo pozna že dlje časa, ki že ima spletene medsebojne vezi in ki v določeni meri zavrača spremembe oziroma ne vidi pretirane potrebe po njih. Predvsem pa si okolica največkrat ne vzame dovolj časa, da bi spoznala prišleka in mu namenila dovolj časa, da ga spozna. In ravno v tem pogledu menim, da smo naredili največji korak.«

Elona je povedala svojo zgodbo in sošolci so jo lahko videli v drugačni luči, prisluhnili so njenim besedam in o videnem in slišanem tudi spregovorili, saj je ogledu prispevka sledil pogovor v razredu.

»Opazili smo, da se otrok takšne zgodbe dotaknejo in da morda kdo zaradi nje čuti, da ni naredil vsega, kar bi lahko. Zato sem še posebej vesel, da so se odnosi malo spremenili in da je Elona zavoljo prispevka dobila vidnejšo vlogo v razredu.«

Ravnatelj dodaja, da običajno prišleke vidimo kot celoto, skupino, nekaj nedefiniranega in brez duše.

»Skupina beguncev je utonila v Sredozemskem morju. Na tovrstno novico je družba postala imuna, ker so ti begunci brez imen in brez zgodb. Te bi nam jih prikazale kot ljudi, ki so v stiski in potrebujejo našo pomoč. Nemogoče je, da bi vsakega posameznika predstavili na način, kot ste poskušali storiti vi. A vsaka zgodba pomaga, da se zavedamo, da so tudi prišleki ljudje. Naš svet je svet vseh. Vsak ima pravico do varnega in srečnega življenja. Vsakega lahko imamo radi, če si le vzamemo dovolj časa, da ga spoznamo.«

Prepričan je, da bi imelo nadaljevanje Zgodb pozitivne učinke.

»Ko je šola vključena v tak projekt, se učenca ali učenko izpostavi in na šoli se to razve. Na ta način se vsaj malo odpre dialog. To je nujno, da se težave začnejo reševati. Šol je v Sloveniji še mnogo, zato bi vsaka nova zgodba pripomogla k temu, da se v dialog vključi še več šol in skupnosti.«

***

Osnovno šolo Livada v Ljubljani pa je obiskoval Anes, ki je v Slovenijo prišel iz Makedonije.

Pomočnica ravnateljice Ksenija Žižek je o sodelovanju pri Zgodah otrok sveta povedala: »Otroci, ki so se kdaj selili, so se s pomočjo projekta upali izpostaviti in povedati svoje izkušnje. Opisali so svoje strahove, pa tudi pozitivne občutke.«

Tisti, ki tovrstnih izkušenj sami nimajo, so po njenih besedah razvili sočutje in so bili bolj pozorni do tistih, ki so prišli od drugod.

»Nadaljevanje projekta bi bilo smiselno, saj otroci tudi na tak način povedo, kaj vse so doživeli na poti priseljevanja v drugo državo, in s tem učijo svoje sošolce.«

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
Gimnazija Celje - CenterGimnazija VelenjeIII. Osnovna šola CeljeizkušnjaodzivOŠ Livadasodelovanjezgodbe otrok sveta

Mojca • 29. 10. 2018


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor