fbpx
Časoris
Igra v pesku. Vir: Pixabay
Pouk smo preselili na splet, ki pa so ga otroci in najstniki do zdaj dojemali bolj ali manj le kot svoje igrišče. Sedaj jih moramo naučiti, da imajo njihova dejanja na spletu enake posledice kot v fizičnem svetu. Vir: Pixabay

Ko se pouk preseli na »igrišče«

V prvih tednih jesenskega pouka na daljavo dnevno dobivamo prijave različnih zlorab. Gre predvsem za različne oblike nadlegovanja in pisano paleto provokacij.

V vseh primerih so storilci učenci ali dijaki, tarče nadlegovanja pa njihovi vrstniki ali učitelji.  

Kaj se nam dogaja?

Zakaj prihaja do tega in zakaj je ta pojav tako razširjen?

Do sedaj smo bili vajeni, da šolske dejavnosti potekajo v fizični učilnici, kjer učitelj bolj ali manj obvladuje svoje delovno okolje. Tam je učitelj na »domačem terenu«. To je njegovo (ali njeno) običajno delovno okolje, kjer se lahko o vsem tudi v živo pogovori z drugimi učitelji. Če naleti na težave, ki jih sam ne more razrešiti, se lahko o njih že kar sproti posvetuje s kolegi v zbornici.

Zdaj pa smo pouk preselili na internet, ki so ga otroci in najstniki do zdaj videli bolj ali manj le kot svoje igrišče. V novih razmerah od njih pričakujemo, da se bodo tudi na terenu, ki je bil doslej namenjen le zabavi, začeli obnašati resno in odgovorno.

V tej situaciji so se nam v neprijetni obliki pokazale posledice pomanjkanja sistematičnega izobraževanja na tem področju.

Vrsto let smo otrokom razlagali, da so »digitalni domorodci«, in jim dajali vedeti, da bodo vse, kar morajo vedeti o internetu in novih tehnologijah, nekako kar pridobili »z osmozo«. Pričakovali smo, da se nam s tem vidikom sveta ni treba kaj dosti ukvarjati, saj bodo mladi vse potrebno znanje kar nekako posrkali iz svoje okolice.

In res so ga. Ugotovili so, da je internet platforma neskončne zabave in morda občasno še orodje za »copy-paste« domače naloge.  

Ugotovili so tudi, da je internet prostor, v katerem si lahko nekaznovano privoščiš zabavo v obliki nadlegovanja drugih. Do zdaj se je to bolj ali manj dogajalo le med vrstniki, zdaj pa se je nadlegovanje preselilo v takšne in drugačne oblike spletnega pouka.

Otroci in mladi so učljivi. Leta in leta smo jim sporočali, naj ne prosijo nas za pomoč pri uporabi spletnih orodij, ker pomoči ne potrebujejo ali pa ker jim mi sploh ne znamo pomagati; naj se znajdejo sami. Sporočali smo jim tudi, da pričakujemo, da bodo sami ugotovili, kaj na internetu smejo početi in česa ne. In ne nazadnje tudi to, da bodo gotovo kar sami razumeli, kakšne so lahko posledice njihovih dejanj.

Vse to so zelo dobro usvojili in se temu ustrezno na internetu obnašali. Vedli so se tako, kot se jim je pač zahotelo. Nekateri so »prevedli« našo vzgojo iz fizičnega sveta tudi na internet. Mnogi pa so prišli do zaključka, da je na internetu pač vse drugače. Da internet ni isto kot naše »pravo« življenje in da je na internetu dovoljeno veliko več.

Tudi tega smo jih naučili mi, saj se zelo pogosto obnašamo, kot da internet ni čisto resnično življenje.

Zdaj pa smo nenadoma s »čisto resnično« šolo in s »čisto resničnim« poukom vdrli v njihov svet. V svet, za katerega se jim pogosto zdi, da v njem ni pravil, v svet, namenjen le neskončni zabavi.

Zato ne smemo biti presenečeni nad tem, kar se nam dogaja.

A to še zdaleč ne pomeni, da smo nemočni. To ne pomeni, da ne moremo preprečiti vdorov v videokonference, obešenjaških »šal« in drugih neprijetnosti.

Opraviti moramo pač vse tisto, česar nismo naredili do sedaj. Otrokom in mladim moramo dati jasno in odločno sporočilo: »Internet je ravno tako naš skupni resnični svet, kjer imajo vaša dejanja enake posledice kot v fizičnem svetu.«

In tega se moramo držati tudi mi.

Veliko težav lahko preprečimo že z ustreznimi napotki učencem in z ustreznimi nastavitvami. A brez skrbi, ne bomo vas prepustili temu, da sami iščete rešitve.

Pripravili smo napotke, ki so napisani na podlagi naših pestrih izkušenj zadnjih tednov.

Vabim vas tudi, da se prijavite v brezplačni odprti spletni tečaj o varni rabi interneta – MOST-V, ki se je začel v tem tednu. Pomagal vam bo k boljšemu razumevanju spletnega sveta mladih.

Maja

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.