fbpx
Časoris
Nam pametne naprave prisluškujejo? Vir: Adobe Stock
Nam pametne naprave prisluškujejo? Vir: Adobe Stock

Kdo mi prisluškuje ali celo bere misli?

Zadnje dni je tudi mene spreletel neprijeten občutek, da mi nekdo prisluškuje ali pa že kar bere misli.

Že dva tedna dobivam oglasne ponudbe, kaj naj naredim, če bi bil moj let odpovedan ali če bi imel zamudo.

Vem, da se oglasi pojavljajo na podlagi tega, kar iščem po spletu. Ampak v tem primeru nisem naredila ničesar takega. Sem pa na družbenih omrežjih napisala par komentarjev na to temo. O mojem letu, za katerega me je skrbelo in ki je bil nazadnje res odpovedan, sem se tudi pogovarjala s prijateljico.

Zdaj me pa res zanima, ali je res, kar pravijo, da nam pametne naprave prisluškujejo? Šala o Siri in Alexi, ki se smejita z nami, se mi je dosedaj sicer zdela samo – šala.

To vprašanje, in odgovor nanj, bo gotovo zanimivo za mnoge.

Sama skozi leta predavanj o varovanju »digitalne« zasebnosti redno odgovarjam na komentarje občinstva: »Saj jaz pa res nimam kaj skrivati in ne vidim potrebe po tem, da bi o tem sploh razmišljal …«

To je, žal, še vedno dokaj običajno razmišljanje večine ljudi. In med njimi niso zgolj tisti, ki se na tehnologije in možnosti trajnega beleženja in deljenja informacij o nas ne spoznajo.

Pred kakšnim mesecem mi je estonski prijatelj, ki dela v visokotehnološkem podjetju, na moje pomisleke o deljenju naših skupnih fotografij na neki spletni platformi odgovoril: »Jaz sem se odločil, da Googlu (in drugim spletnim velikanom) zaupam.« Na čem temelji to njegovo zaupanje, mi, žal, ni znal pojasniti.

Kaj pravi žvižgač Snowden?

Na drugi strani spektra pa so ljudje, kot je na primer žvižgač Edward Snowden, ki nam, na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj z vpletanjem države in velikih korporacij v zasebnost uporabnikov, predajajo povsem drugačno sporočilo.

Njegovi pomisleki, ki jih je izrazil v intervjuju za Guardian pred dvema tednoma, se v prostem prevodu berejo nekako tako: »Skrbi me, da nameravajo vlada ZDA in druge vlade, ob pomoči velikih spletnih korporacij, ustvariti trajne baze podatkov o vseh nas in beležiti vse o našem vsakdanjem življenju.«

In: »Največji izziv pa je še pred nami z razvojem umetne inteligence, namenjene prepoznavanju obrazov in drugih vzorcev. Z umetno inteligenco opremljena nadzorna kamera v tem primeru ne bo več le naprava, ki beleži dogajanje, ampak bo bližje nečemu, kar bi lahko imenovali avtomatski policist.«

V intervjuju za Der Spiegel (v prevodu je izšel tudi v Mladini) je omenil tudi: »Kot dobro obveščena oseba vam lahko izdam, da (vaš mobilni telefon) v eni minuti vzpostavi na stotine ali tisoče kontaktov. Komunicira s spletnimi oglaševalskimi mrežami, analizira vaše vedenje in preračunava vašo lokacijo.«

Zato me ob pismu veseli, da narašča število ljudi, ki se začenjajo zavedati, da sporočila Snowdna in drugih niso izraz neutemeljene paranoje, niti nekakšne teorije zarot. Se pa to običajno zgodi šele tedaj, ko na svoji koži doživimo realnost stalnega nadzora, ki smo mu podvrženi.

Kje vse so naši digitalni odtisi?

Zdaj pa k bolj konkretnim odgovorom na vprašanje. Seveda ne morem natanko vedeti, kje vse ste pustili »digitalni odtis«, ki je sprožil ta naval ponudb in reklam, lahko pa to predvidevam na osnovi informacij, ki ste mi jih posredovali.

Za komunikacijo o vaši bojazni, da bo let odpovedan, ste (vi in tisti, s katerimi ste si dopisovali) uporabljali elektronsko pošto evropskih ponudnikov, kot ste zapisali, in ne na primer »gmaila« ali kake druge »brezplačniške« pošte. Torej lahko v tem primeru tovrstno e-pošto kot vir informacij o vas z veliko verjetnostjo izključimo.

Domnevam, da za brskanje po spletu uporabljate Google in si ogledujete YouTube posnetke, kar je vsekakor zelo verjeten vir informacij, ki jih ima Google o vas, o vaših navadah, o vaših potovanjih ipd.

Verjetno uporabljate pametni telefon in na njem aplikacije, ki beležijo vašo lokacijo, uporabljate ga najbrž tudi za brskanje po spletu in za objave v družbenih omrežjih. To je zelo koristen vir informacij za oglaševalce.

Uporabljate tudi Facebook – o svojih namerah ste se pogovarjali po FB Messengerju – to je bil v vašem primeru verjetno najpomembnejši vir informacij o tem, kaj vam hodi po glavi.

Vaše zanimanje za (morebitno) odpovedane lete ste izrazili tudi na Twiterju.

Možni viri informacij o vas bi lahko sicer bili tudi Uber, Amazon, Airbnb in drugi.

Tudi prisluškovanje ni povsem izključeno, a tu smo govorci majhnih jezikov (za zdaj) na boljšem. Če niste ravno tarča obveščevalnih služb, je verjetnost sistematičnega prisluškovanja majhna. So pa tudi tu določeni izzivi.

Če uporabljate pametne naprave, igrače in podobno (Siri, Alexa, pametni televizorji, v splet povezane igrače, ki se odzivajo na glasovne ukaze, in druge »IoT« naprave …), imate morda domačega »vohuna«, ki brez vaše vednosti beleži zvoke iz okolice, za katere ne veste, kje se hranijo in v kakšne namene so lahko uporabljeni.

Kaj lahko iz zgoraj naštetega sklepamo?

Vemo, da poslovni modeli naštetih korporacij v veliki meri temeljijo na monetizaciji informacij o uporabnikih.

To pomeni, da se za uporabo njihovih »brezplačnih« storitev pač morate strinjati z njihovimi pogoji

Zelo verjetno so torej, kot piše v pogojih, delili informacije o vas s svojimi poslovnimi partnerji. V konkretnem primeru to med drugim pomeni tudi oglaševalce, ki želijo »pomagati«, če je let odpovedan.

Ti oglaševalci o vas nedvomno vedo vsaj to, da ste iz Slovenije in da občasno ali pogosteje potujete z letalom.

Verjetno vedo tudi, da ste v kratkem nameravali potovati z letalom, in seveda vedo vse o težavah našega lokalnega letalskega prevoznika.

Morda vedo še kaj drugega, a je zelo vprašljivo, ali so kupili več podatkov o vas, kot jih potrebujejo.

Seveda pa zelo veliko o vas vedo v vseh zgoraj naštetih podjetjih.

V tem hipu se morda ne boste strinjali z mano, a menim, da imate srečo, ker ste se s posledicami deljenja informacij o svojem življenju srečali na dokaj neinvaziven način.

Kadar opazimo povezavo med našimi aktivnostmi in prejetimi sporočili, je to dokaj neproblematično ali pa celo koristno, saj nas spodbode k razmisleku in k ukrepanju.  

Resen problem pa je, kadar prilagojenih sporočil ne opazimo, in ko ta sporočila (zlasti tista, ki jih običajno imenujemo lažne novice) vplivajo na naše odločitve, za katere smo sami prepričani, da so zrasle le na »našem zelniku«.

Kot smo lahko videli na primer v aferi Cambridge Analytica, ima to lahko zelo hude posledice tako za posameznika kot za družbo.

Priporočam, da pogledate še filmček, ki na zabaven način prikazuje našo »prozornost«. Nastal je že daljnega leta 2012, tako da seveda ne vključuje sodobnih načinov prestrezanja informacij o nas.

Da pa ne bo vse zgledalo tako črno – nadzoru se lahko do določene mere ognemo, čeprav je seveda popolna »nevidnost« skorajda nemogoča. V prihodnjem članku pa več o tem.

Filmček iz leta 2012 na zabaven način prikazuje našo »prozornost«.
image_print
Maja

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Dodaj komentar

Pomagajte otrokom

Časoris je brezplačno na voljo vsem otrokom, pa tudi učiteljem in staršem, a ne nastaja brez stroškov.

Če vam je všeč, pomagajte otrokom, da bodo lahko še naprej brali kakovostne vsebine.

Postanite Časorisov podpornik!

Že en evro na mesec lahko veliko pomeni.

Pišite nam na donacije@casoris.si in posredovali vam bomo podatke za nakazilo na račun Zavoda Časoris.

Ali pa kliknite na spodnji gumb in vpišite željeni znesek.





Vreme

Ljubljana, Slovenija
Fog
8°C
 

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.