fbpx
Časoris
Kakšna je vloga šole v digitalni družbi? Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Kakšna je vloga šole v digitalni družbi?

Šolski sistem je deležen številnih kritik, da ne gre v korak s časom.

Šola kot taka zagotovo ni idealna institucija. Ukaluplja določen način učenja in proizvajanja znanja, kar je antropološko gledano povezano tudi z načinom življenja in odnosom med delom in družino.

Antropološke raziskave pričajo o tem, kako se otroci učijo v »tradicionalnih«, samopreskrbnih skupnostih, kjer delo in družinska skupnost nista ločena. Učenje poteka spontano, na pobudo otrok, iz notranje motivacije, ker si otroci želijo pripadati in prispevati k skupnosti. Pogosto jih nihče ničesar ne uči, temveč se vsega naučijo sami, spontano. Tako kot hoje in govora, se naučijo tudi veščin povezanih s preživetjem (poljedeljstvo, lov, obrti itd.).

Takšen način učenja je mogoč, kjer delo ni ločeno od življenja samega. V sodobnih družbah takšno učenje ni mogoče, ker se delo staršev, ki ga opravljajo za plačilo, ne odvija pred očmi otrok. Še vedno pa ga srečamo na primer pri družinskih kmetijah, kjer se znanje iz ene generacije neposredno prenaša na drugo.

V splošnem so znanja, ki se jih otroci učijo v šoli, preveč kompleksna, da bi se jih ti naučili spontano, zgolj z zgledom. Potrebujejo več »poučevanja« in vodenja s strani odraslih. 

Že dolgo časa se soočamo s perečim vprašanjem, kaj od tega, kar se otroci učijo v šoli, je potrebno, in kaj ni. Vendar se z miselnostjo, ki išče zgolj koristi in uporabno vrednost hitro podredimo storilnostni logiki, po kateri lahko odpišemo umetnost, kulturo, humanistiko itd., ker pač niso koristne, ker ne prinašajo dobička.

Potrebnega bi bilo več razmisleka o tem, ali si res želimo življenja, ki ga diktira zgolj uporabnost in koristnost v finančnem smislu.   

V 19. stoletju so obvezno šolanje uvedli tudi kot obliko discipliniranja in nadzora nad otroki in mladimi. Ti so v svojem brezdelju in postopanju po ulicah predstavljali grožnjo družbenemu redu, ki je v svoje središče postavil produktivno delo. Vloga šole v 19. stoletju je tako bila vzgoja otrok v bodoče delavce v tovarnah.

Kot je industrijska revolucija spremenila odnose in družbeno organizacijo, jo sedaj spreminja digitalna revolucija. Toda s tem, ko bi se šola podredila diktatu digitalne revolucije, ne bi nič spremenili. Spremenili bi namreč zgolj način delovanja, sistem oziroma struktura pa bi ostala ista. Eno obliko discipliniranja bi tako zamenjali z drugo.

Zato je potrebno ločiti dve stvari. Eno je digitalno opismenjevanje, ki bi ga bilo nujno vključiti v šolski kurikul. Drugo pa je selitev šolskega sistema na dom s pomočjo digitalnih tehnologij.

V tem primeru gre lahko zgolj za nove oblike discipliniranja otrok in skozi otroke družin pod taktirko kapitala. Še posebej je to zaskrbljujoče ob odsotnosti vprašanj varovanja zasebnosti učencev in njihovih družin, varnosti na spletu, puščanja svojih sledi, možnosti zlorab ter delovanja tržnih mehanizmov na spletu – tako v javnosti kot s strani ministrstva za izobraževanje in stroke. Digitalno opismenjevanje namreč ne pomeni le, da znamo uporabljati spletna orodja, temveč tudi, da razumemo, kako splet deluje.

Na spletu nič ni zastonj. Mislimo, da določeno aplikacijo ali orodje uporabljamo brezplačno in da nam je v pomoč, spregledamo pa, da aplikacija oziroma orodje uporablja nas. Brezplačno ji dajemo vedenjske podatke, ki jih zbirajo algoritmi, shranjujejo ter posredujejo dalje ter s tem ustvarjajo dobičke. Pri tem so glavni akterji spletni giganti Google, Facebook, Apple in Microsoft.

Morda se nam to ne zdi škodljivo, vendar gre za nove oblike dela, ki res ni delo v tradicionalnem smislu, je pa delo v smislu izkoriščanja, discipliniranja in ustvarjanja dobičkov.

Tudi v tem smislu se šola, ki bi se popolnoma podredila digitalizaciji, kaže kot nova oblika discipliniranja in nadzora.

Slednje bi za sabo potegnilo tudi spremembe v organizaciji družinskega življenja, dela in prostega časa, skratka vseh vidikov vsakdanjega življenja – žal ne nujno na bolje. 

Dr. Barbara Turk Niskač, etnologinja in kulturna antropologinja

Časoris

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Časoris je spletni časopis za radovedne otroke (in njihove starše ter učitelje). Pridruži se nam!

Sledi nam

Naj ti ne bo nerodno, pridruži se nam. V Časorisu smo radovedni, radi spoznavamo otroke in se veselimo novih bralk in bralcev.